Ali je ustvarjena resnica večna?
(Q. 10, a. 3, ad 3; In Sent., lib. I, dist. xix, q. 5, a. 3; De ver., q. 1, a. 5; S. c. G., lib. II, cap. 36, 83 et 84; De pot., q. 3, a. 17, ad 27)
ZDI SE, da je ustvarjena resnica večna, saj:
1. Sv. Avguštin pravi (De lib. arb., II, 8)[1], da ni nič bolj večnega, kot je to pojem kroga in da je dva plus tri pet. Toda resnica teh stvari je ustvarjena. Torej je ustvarjena resnica večna.
2. Kar je vedno, je večno. Toda splošnosti so povsod in vedno. Torej so večne. Torej je taka tudi resnica, saj je najbolj splošna.
3. Za to, kar je resnično v sedanjosti, je vedno bilo resnično, da bo. Kakor je resnica stavka o sedanjosti ustvarjena, isto velja tudi za resnico stavka o prihodnosti. Torej so nekatere ustvarjene resnice večne.
4. Vse, kar nima začetka in konca, je večno. Če bi se namreč resnica začela in je prej ne bi bilo, bi bilo res, da ne bi bilo resnice: res pa je bilo zaradi resnice in tako bi resnica bila preden je začela biti. Podobno, če bi rekli, da ima resnica konec, bi sledilo, da je še potem, ko je nehala biti: saj bi bilo res, da resnice ni več. Torej je resnica večna.
TODA PROTI temu velja, da je le Bog večen, kakor je bilo rečeno (q. 10, a. 3).
ODGOVARJAM, da je resnica izrekljivega istovetna resnici uma. Izrekljivo je namreč v um in v glasu. Glede na to, da je v umu, ima resnico po sebi. Glede na to, da je v glasu, pa pravimo, da je izrekljivo resnično, ker pomeni neko resnico, ki je v umu; ne pa zato, ker bi kakšna resnica bivala v izrekljivem kot v podlagi. Kakor pravimo, da je urin zdrav, pa ne po zdravju, ki je v njem, pač pa po zdravju živali, ki ga izraža. Podobno je bilo tudi zgoraj rečeno (a. 1), da označujemo stvari kot resnične po resnici uma. Če bi torej noben um ne bil večen, bi nobena resnica ne bila večna. Ker pa je le Božji um večen, ima resnica večnost le v njem. Iz tega prav tako ne sledi, da je kaj večnega poleg Boga: saj je resnica Božjega uma Bog sam, kakor je bilo že dokazano (a. 5).
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da imata pojem kroga ter to, da je dva plus tri pet, večnost v Božjem umu.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba dalje reči, da je mogoče, da je nekaj vedno in povsod, razumeti na dva načina. Prvič tako, da ima v sebi, da zajema ves čas in ves prostor, kakor sodi k Bogu, da je povsod in vedno. Drugič pa tako, da nima v sebi nečesa, kar ga opredeljuje na določen prostor ali čas: kakor pravimo o prvotni tvari, da je ena, pa ne zato, ker ima en lik, kakor je človek eden zaradi enotnosti enega lika, pač pa zato, ker so od nje odvzeti vsi razlikovalni liki. Na ta način je sleherna splošnost povsod in vedno, ker se pri splošnostih odmisli tukaj in zdaj. Vendar iz tega ne sledi, da so večne, razen v umu, če je kakšen um večen.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da iz tega, kar je sedaj, sledi, da bo preden je bilo, ker je bilo v njegovem vzroku vsebovano, da bo narejen. Vendar če bi se odvzelo vzrok, bi ne bil narejen v prihodnosti. Toda le prvi vzrok je večen. Zato iz tega, da nekaj je, ne sledi, da je bilo vedno res, da bo, razen če je bilo v večnem vzroku vsebovano, da bodo. Tak vzrok pa je le Bog.
GLEDE ČETRTEGA ugovora pa je treba reči, da naš um ni večen in niti resnica izrekljivega, ki ga sami oblikujemo, ni večna, pač pa se je oboje nekoč začelo. Preden je taka resnica bila, ni bilo res reči, da take resnice ni, razen če bi to izrekel Božji um, v katerem edinem je večna resnica. Sedaj pa je res, če rečemo, da tedaj take resnice ni bilo. To pa je res le po resnici, ki je sedaj v našem umu: ne pa po kakšni resnici, ki je v stvareh. Saj gre za resnico o ne-bitju; pri ne-bitju namreč ne izhaja iz njega, da je resnično, pač pa le iz uma, ki ga dojema. V toliko je res, če rečemo, da resnice ni bilo, v kolikor dojemamo, da ne bit le-te predhaja njeni biti.
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PL 32, 1251.