Ali je resnica v sestavljajočem in razstavljajočem umu?
(In Sent., lib. I, dist. xix, q. 5, a. 1, ad 7; De ver., q. 1, a. 3 et 9; S. c. G., lib. I. cap. 59; In De an., lib. III, lect. 11; In De Int., lib. I, lect. 3; In Metaph., lib. VI, lect. 4)
ZDI SE, da resnica ni le v sestavljajočem in razstavljajočem umu, saj:
1. Aristotel pravi (De an., III, 6)[1], da kakor čut glede svojskih predmetov vselej kaže resnico, isto velja za um glede kajstva. Toda sestavljanja in razstavljanja ni niti v čutu, niti v umu, ko spoznava kajstvo. Resnica torej ni le v umskem sestavljanju in razstavljanju.
2. Izak Izraeli[2] je dejal (De def.)[3], da je resnica ujemanje stvari in uma.[4] Toda kakor se lahko umevanje sestavljenih stvari priliči stvarem, lahko isto stori tudi umevanje nesestavljenih in celo čut, ko čuti stvar, kakršna je. Torej resnica ni le v umskem sestavljanju in razstavljanju.
TODA PROTI temu pravi Aristotel (Metaph., VI, 4)[5], da glede tega, kar je nesestavljeno, in glede tega, kaj nekaj je, ni resnice niti v umu in niti v stvareh.
ODGOVARJAM, da je resnično po svojem prvenstvenem pojmovanju v umu, kakor je bilo rečeno (a. 1). Ker je namreč vsaka stvar resnična zato, ker ima svojski lik lastne narave, je nujno, da je um, v kolikor spoznava, resničen zato, ker ima podobnost spoznane stvari, ki je lik spoznavajočega uma kot spoznavajočega. Zato se pa resnica definira kot priličenje uma stvári. Poznati to priličenje torej pomeni poznati resnico. Vendar na ta način čut ne more nikakor spoznavati: čeprav ima to, kar je gledano, svojo podobnost v gledanju, pa vendarle gledanje ne spoznava primerjave, ki poteka med gledano stvarjo in tem, kar jo dojema. Um pa lahko spoznava svojo priličenost stvari; je pa ne dojema takó, kot spoznava kajstvo nečesa; pač pa ko presodi, da je reč taka, kakršen je lik stvari, ki ga dojema, tedaj prvenstveno spozna resnico in jo zatrdi. To pa izvrši tako, da sestavlja in razstavlja: v vsakem stavku namreč stvári, ki jo izraža s subjektom, pripisuje ali odreka določen lik, ki ga izraža s predikatom.[6] Zato drži, da je čut resničen glede določene stvari, ali pa da je resničen um glede kajstva; ne drži pa, da spoznava ali izreka resnico. Isto velja za sestavljene in nesestavljene jezikovne izraze. Resnica je torej lahko v čutu ali v umu, ki spoznava kajstvo, vendar je v njima kot v nekakšnih resničnih stvareh; ne pa kakor je spoznano v spoznavajočem, kar pa je vključeno v besedi resnično; popolnost uma je namreč v tem, da spozna, kar je resnično. Zato pa je v pravem pomenu resnica v sestavljajočem in razstavljajočem umu, ne pa v čutu ali v umu, ki spoznava kajstvo.
S tem pa je bilo tudi odgovorjeno NA UGOVORE.
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Bk 430 b 27.
[2] Gre za pomembnega judovskega novoplatonističnega filozofa, ki je živel med letoma 850 in 950: prim. G. Vajda, Judovska srednjeveška misel, Mohorjeva družba, Celje 2001, str. 67 sl.
[3] Prim. J. T., Muckle, Isaac’s Israeli’s definition of truth, v: AHDLMA, 8 (1933), str. 5–8; Isaac Israéli, Liber de definicionibus, v: AHDLMA, 12–13 (1937–38), str. 299 – 344.
[4] Gre za verjetno najbolj znano definicijo resnice vseh časov: adaequatio intellectus et rei.
[5] Bk 1027 b 27.
[6] Spoznanje resnice je torej vedno vezano na omenjeno primerjavo dojetega lika in stvari, ki ji je (ali ni) ta lik lasten. Ta primerjava je torej nekaj sestavljenega, saj vsebuje v bistvu tri člene: stvar, spoznavni lik in primerjavo med njima (ki jih v stavku [S je P; ali: S ni P] predstavljajo subjekt [S], kopula [je/ni] in predikat [P]). Zato se torej spoznanje resnice ne dogaja kot spoznanje kajstva, ker kajstva v temelju ne spoznamo na sestavljen, pač pa na nesestavljen način, kot bomo še videli (q. 85, a. 6).