Ali lahko Bog pozna to, kar je neskončno?
(In Sent., lib. I, dist. xxxix, q. 1, a. 3; De ver., q. 2, a. 9; q. 20, a. 4, ad 1; S. c. G., lib. I, cap. 69; Quodl. III, q. 2, a. 1;op. II Compend. theol., cap. 133)
ZDI SE, da Bog ne more poznati tega, kar je neskončno, saj:
1. Neskončno, po čemer je neskončno, je nespoznano: neskončno je namreč tisto, »pri čemer je možno vselej vzeti še kaj, poleg že vzete količine«, kakor pravi Aristotel (Phys., III, 6)[1]. Tudi sv. Avguštin pravi (De civ. Dei, XII, 18), da »karkoli z védenje zapopademo, to naš um omeji«. Vendar tega, kar je neskončno, ni mogoče omejiti. Torej ga Božje védenje ne more zapopasti.
2. Če bi kdo rekel, da je to, kar je po sebi neskončno, za Božje védenje končno, bi bilo reči proti temu, da sodi k pojmu neskončnosti, da je, za razliko od končnosti, ni mogoče prepotovati, kakor pravi Aristotel (Phys., III, 4)[2]. Vendar neskončnega ne more prepotovati niti to, kar je končno, niti to, kar je neskončno, kakor pravi še drugje Aristotel (Phys., VI, 7)[3]. Torej neskočno ne more biti končno niti za končno niti za neskončno. Zato pa, kar je neskončno, ne more biti končno niti za Božje védenje, ki je neskončno.
3. Božje védenje je merilo predmetov védenja. Vendar je proti pojmu neskončnega, da bi bilo merjeno. Zato Bog ne more imeti védenja o tem, kar je neskončno.
TODA PROTI temu velja, kar pravi sv. Avguštin (De civ. Dei, XII, 18)[4]: »Čeprav je neskončnih števil brez števila, pa vendar niso nezapopadljiva njemu, čigar spoznanje nima števila«.
ODGOVARJAM, da Bog ne pozna le to, kar je v deju, pač pa tudi to, kar je v njegovi možnosti ali pa v možnosti ustvarjenega bitja, kot je bilo dokazano (a. 6); teh možnih bitij pa je neskončno: nujno je torej, da Bog pozna, kar je neskončno. Čeprav drži, da se védenje zrenja,[5] ki se nanaša na to, kar je, kar je bilo in kar bo, nima za predmet neskončnega, kot so menili nekateri,[6] kajti ne pristajamo na večnost sveta in niti na večnost nastajanja in gibanja, po čemer bi se posamezniki v neskončnost množili, pa je vendar treba reči, če pozorneje premislimo, da celo védenje zrenja ima za predmet, kar je neskončno. Bog namreč pozna tudi misli in vzgibe srca, ki se bodo množili v neskončno, saj bodo razumna bitja obstajala vekomaj.
Glavni razlog pa je sledeči: spoznavanje slehernega spoznavajočega se širi na način lika, ki je počelo spoznanja. Čutni lik, ki je v čutu, je podobnost le enega posameznega bitja: po njem lahko torej poznamo le eno posamezno bitje. Umljivi liki našega uma pa je podobnost stvari glede na naravo vrste, ki se je lahko udeleži neskončno posameznikov: zato lahko naš um po umljivem liku človeka nekako spozna neskončno ljudi. Vendar ne po tem, kako se med seboj razlikujejo, pač pa po tem, kako skupaj deležijo na naravi vrste: in sicer zato, ker je umljivi lik našega uma ni podobnost človeka, glede na počela posameznosti, pač pa samo glede na vrstna počela. Božje bistvo pa, po kateri umeva Božji um, je podobnost, ki zadošča vsemu, ki je ali bi lahko bilo, ne le glede na skupna počela, pač pa tudi glede na lastna počela česarkoli, kakor je bilo dokazano (a. 11). Iz tega pa sledi, da ima Božje védenje za predmet neskončna bitja, tudi glede na to, kako se med seboj razlikujejo.
GLEDE PRVEGA ugovora je treba torej reči, da se »pojem neskončnosti nanaša na kvantiteto«, kakor pravi Aristotel (Phys., I, 11)[7]. K pojmu kvanitete pa sodi red delov. Poznati neskončnost na način končnosti torej pomeni poznati del za delom. Na ta način ni mogoče nikoli spoznati tega, kar je neskončno, saj kolikor že delov zajamemo, jih bo še vedno ostalo nekaj izven zajema. Bog torej ne pozna neskončnosti, kakor da bi štel del za delom, saj spoznava vse hkrati in ne zaporedoma, kot je bilo rečeno (a. 7). Zato ga nič ne ovira, da bi spoznal to, kar je neskončno.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba dalje reči, da prehod predpostavlja določeno zaporedje pri delih: zato pa neskončnega ni mogoče prepotovati, niti iz strani končnega niti neskončnega. Vendar pojem zapopadenja zahteva le ujemanje, tj. da nič od predmeta ni izven tistega, ki zapopada. Zato pa ni zoper pojem neskončnega, da bi bilo zapopadeno od neskončnega. Zato pa lahko rečemo, da kar je po sebi neskončno, je končno za Božje védenje in od njega zapopadeno: ne pa da je to možno prepotovati.
GLEDE TRETJEGA ugovora pa je treba reči, da je Božje védenje mera stvari, vendar ne v kvantitativnem pomenu, ki je pri neskončnih stvareh ne more biti; pač pa v pomenu, da meri bistvo in resnico stvari. Karkoli namreč ima toliko resnice svoje narave, v kolikor posnema Božje védenje; tako kakor izdelek, v kolikor se ujema z zakonitostmi obrti. Tudi če bi obstajalo kaj neskončnega po številu, kot npr. neskončno ljudi, ali pa po zvezni kvantiteti, kot npr. če bi bil zrak neskončen, kot so menili stari filozofi,[8] bi vendar bilo jasno, da bi imeli določeno in omejeno bit, saj bi bila njihova bit omejena po določenih naravah. Zato bi Božje védenje lahko vse to merilo.
© 2024, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Bk 207 a 7.
[2] Bk 204 a 3.
[3] Bk 238 b 17.
[4] PL 41, 368.
[5] Prim. a. 9.
[6] Kot sta menila Avicena in Algazel (prim. q. 7, a. 4 in q. 46, a. 2, ad 8).
[7] Bk 185 a 33.
[8] Mišljen je Anaksimenes (prim. Phys., III, 4 [203 a 18]; Metaph., I, 3 [984 a 5]).