Ali je Božje védenje diskurzivno?
(Q. 85, a. 5; De ver., q. 2, a. 1, ad 4 et 5; q. 2, a. 3, ad 3; a. 13; S. c. G., lib. I, cap. 55 et 57; In Iob., cap. 12, lect. 2; op. II Compend. theol., cap. 29.)
ZDI SE, da je Božje védenje diskurzivno,[1] saj:
1. Božje védenje se ne dogaja kot védenje na ravni zadržanja, pač pa kot védenje v deju. Toda kakor pravi Aristotel (Top., II, 10) se po védenju na ravni zadržanja spoznava mnogo hkrati, po umevanju v deju pa le eno na enkrat. Ker torej Bog pozna mnogo stvari, tj. sebe in drugo od sebe, kot je bilo dokazano (a. 2 et 5), se zdi, da ne umeva vsega hkrati, pač pa diskurzivno prehaja od enega k drugemu.
2. Spoznati učinek po vzroku je značilno za diskurzivno védenje. Toda Bog spoznava po sebi to, kar je drugo od sebe – kakor učinek po vzroku. Torej je njegovo spoznanje diskurzivno.
3. Bog pozna sleherno ustvarjeno bitje popolneje od tega, kakor ga spoznavamo mi. Vendar mi spoznavamo v ustvarjenih vzrokih njihove učinke in tako diskurzivno prehajamo od vzrokov k povzročenemu. Torej se zdi, da se podobno dogaja v Bogu.
TODA PROTI temu velja, kar pravi sv. Avguštin (De Trin., XV, 14)[2], da Bog »ne zre vsega posamezno ali posebej, kakor da bi s pogledom prehajal od enega k drugemu; pač pa zre vse hkrati«.
ODGOVARJAM, da v Božjem védenju ni nikakršne diskurzivnosti. Dokaz se glasi takole. V našem védenju je dvojna diskurzivnost. Ena je v samem zaporedju: kot npr. potem, ko umemo nekaj v deju, se usmerimo k umevanju nečesa drugega. Druga diskurzivnost pa je po vzročnosti: kot npr. ko iz načel preidemo k dojetju zaključkov. Prva diskurzivnost ne more soditi k Bogu. Mnogo stvari namreč, ki jih zaporedoma umevamo, če obravnavamo vsako posebej, umevamo hkrati, če jih umevamo v nečem enem: kot če npr. umevamo dele v celoti, ali pa če različne stvari vidimo v zrcalu. Toda Bog zre vse v enem, ki je on sam, kakor je bilo ugotovljeno (a. 5). Zato pa zre vse hkrati in ne zaporedoma. – Podobno tudi druga diskurzivnost ne sodi k Bogu. Najprej zato, ker druga diskurzivnost predpostavlja prvo: če prehajamo od načel k zaključkom, ne obravnavamo oboje hkrati. Pa tudi zato, ker taka diskurzivnost prehaja od znanega k neznanemu. Očitno je namreč, da ko poznamo prvo, ne poznamo drugega. Zato drugega ne poznamo v prvem, pač pa iz prvega. Diskurzivno spoznanje se neha, ko zremo drugo v prvem, ko torej zvedemo učinke na vzroke: tedaj se diskurzivno spoznanje neha. Ko torej Bog zre svoje učinke v sebi kot v vzroku, njegovo spoznanje ni diskurzivno.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da čeprav je umevanje po sebi eno samo, je vendar možno več stvari umevati v nečem enem, kot je bilo rečeno (c).
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba dalje reči, da Bog ne spoznava po vzroku, ki bi mu bil že poznan, ko mu učinki še niso: pač pa jih pozna v vzroku. Zato je njegovo spoznanje brez diskurzivnosti, kakor je bilo rečeno (c).
GLEDE TRETJEGA ugovora pa je treba reči, da Bog zre učinke ustvarjenih vzrokov v svojih vzrokih veliko bolje od nas: pa vendar ne tako, da bi spoznanje učinkov v njem nastalo iz spoznanja ustvarjenih vzrokov, kot je to pri nas. Zato njegovo védenje ni diskurzivno.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Diskurzivno védenje se razlikuje od intuitivnega po tem, da do diskurzivnega védenja pridemo po miselnih korakih, do intuitivnega pa naenkrat. Človeško védenje je značilno diskurzivno, saj ga izražamo v jeziku, tj. z besedami, ki pomenijo posamezne dele ali korake procesa spoznanja. Intuitivno védenje imamo le o prvih načelih dokazovanja (kot je to zlasti zakon neprotislovnosti) in o predmetih, ki jih dojemamo neposredno po čutih.
[2] PL 42, 1077.