13. VPRAŠANJE
O BOŽJIH IMENIH
Potem ko smo obravnavali, kar se nanaša na spoznavanje Boga, preidimo k obravnavi njegovih imen: imenujemo namreč stvari glede na to, kako jih spoznamo.
Glede tega se zastavlja dvanajst vprašanj:
1. Ali lahko Boga sploh imenujemo?
2. Ali se kakšna imena, ki se nanašajo na Boga, o njem izrekajo podstatno?
3. Ali se kakšna imena, ki se nanašajo na Boga, o njem izrekajo v pravem pomenu, ali pa se vsa izrekajo le v prenesenem pomenu?
4. Ali so mnogotera imena, ki se nanašajo na Boga, sopomenke?
5. Ali se kakšna imena izrekajo o Bogu in ustvarjenih bitjih enopomensko ali večpomensko?
6. Če se izrekajo analoško, ali se prvotno izrekajo o Bogu ali o ustvarjenih bitjih?
7. Ali so katera imena, ki se izrekajo o Bogu, časovno pogojena?
8. Ali je Bog ime narave ali dejavnosti?
9. Ali je Bog izrekljivo ime?
10. Ali je treba to ime razumeti enopomensko ali večpomensko za označevanje tega, kar je Bog po naravi, po udeleženosti in po mnenju?
11. Ali je ime Ki je najbolj lastno Božje ime?
12. Ali je mogoče oblikovati trdilne stavke o Bogu?
1. ČLEN
Ali je lahko sploh kakšno ime ustrezno Bogu?
(In Sent., lib. I, Expos. text., qa 6; dist. xxii, a. 1; In De div. nom., cap. 1, lect. 1 et 3)
ZDI SE, da nobeno ime ni ustrezno Bogu, saj:
1. Sv. Dionizij pravi (De div. nom., I, 5)[1], da »o njem ni ne imena ne mnenja«. V Prg 30, 4 pa je zapisano: »Kako mu je ime in kako je ime njegovemu sinu, ali veš?«.
2. Vsako ime se izreka ali v abstraktnem ali v konkretnem smislu.[2] Vendar se konkretna imena ne nanašajo na Boga, saj je enostaven; niti se nanj ne nanašajo abstraktna imena, saj ne izražajo tega, kar obstaja na popoln način. Torej se nobeno ime ne more izrekati o Bogu.
3. Imena izražajo podstat s kvaliteto; glagoli in deležniki vključujejo še čas; zaimki vključujejo kazanje in razmerje. Nič od tega ne ustreza Bogu, saj je brez kvalitete in brez pritik, pa tudi brez časa; ni mogoče ga čutno zaznati, da bi nanj pokazali; niti ni mogoče, da pomenil kaj razmernega, ker razmerni zaimki spominjajo na nekaj že povedanega: naj bodo to imena, deležniki ali kazalni zaimki. Zato Boga nikakor ne moremo imenovati.
TODA PROTI temu je zapisano (2 Mz 15, 3): »Gospod je kakor bojevnik, Vsemogočni je njegovo ime«.
ODGOVARJAM, da so po Aristotelu (De int., I, 2)[3] glasovi znaki za pojme, pojmi pa podobe stvari. Iz tega sledi, da se glasovi nanašajo na stvari po posredovanju pojmov. Če naš um lahko nekaj spozna, potem lahko to tudi imenuje. Dokazano pa je bilo (q. 12, a. 11–12), da Boga v tem življenju ne moremo spoznati po njegovem bistvu, pač pa ga lahko spoznamo, izhajajoč iz ustvarjenih bitij kot njihovo počelo in po pripisovanju odličnosti ter odrekanju nepopolnosti. Na ta način pa ga lahko, izhajajoč iz ustvarjenih bitij, tudi imenujemo; vendar ne tako, da bi ime, ki ga izraža, izražalo njegovo bistvo táko, kot je, kakor ime človek izraža bistvo človeka táko, kot je: izraža namreč njegovo definicijo, ki razkriva njegovo bistvo; pojem, ki ga izraža ime, je namreč definicija.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da govorimo, da Bog nima imena, ali da je nad imenovanjem, ker je njegovo bistvo nad tem, kar lahko o Bogu spoznamo in z glasom izrazimo.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da zato, ker izvira naše spoznanje Boga iz ustvarjenih bitij in ga na osnovi njih imenujemo, imajo tudi imena, ki jih pripisujemo Bogu, pomen, ki pripada tvarnim ustvarjenim bitjem, katerih spoznanje nam je sonaravno, kakor je bilo že rečeno (q. 12, a. 4). Ker pa pri teh ustvarjenih bitjih so tista, ki so popolna in samostojno obstoječa, tudi sestavljena (saj lik v njih ni nekaj povsem samostojno obstoječega, pač pa bolj to, po čemer nekaj je), sledi, da se vsa imena, ki jih uporabljamo za označevanje nečesa povsem samostojno obstoječega, nanašajo na to, kar je konkretno, kakor se to dogaja pri sestavljenih bitjih. Imena pa, ki jih uporabljamo za označevanje nesestavljenih likov, se nanašajo na nekaj, kar ne obstaja samostojno, pač na to, po čemer nekaj je, kakor belina pomeni to, po čemer je nekaj belo. Ker pa je Bog obenem nesestavljen in samostojno obstoječ, mu pripisujemo abstraktna imena, da izražamo njegovo nesestavljenost; konkretna imena pa mu pripisujemo, da izražamo njegov samostojni obstoj in njegovo popolnost; vendar ne ena ne druga vrsta imen ne dosega načina njegovega bivanja, saj ga naš um v tem življenju ne spoznava tákega, kot je.
GLEDE TRETJEGA ugovora pa je treba reči, da izražati podstat s kvaliteto pomeni izražati podlago z naravo ali lik, ki je določen po tem, v čemer obstaja. Zato pa, kakor pravimo kaj o Bogu na konkreten način, da bi izrazili njegovo samostojno obstajanje in popolnost, kakor je bilo že rečeno (ad 2), tako izrekamo o njem imena, ki pomenijo podstat s kvaliteto. Glagole in deležnike, ki vključujejo pomen časa, izrekamo o njem zato, ker večnost vključuje vse čase: kakor ne moremo dojeti in izraziti nesestavljenih obstoječih bitij drugače kot na način sestavljenih, tako tudi ne moremo doumeti ali z glasom izraziti nesestavljene večnosti kot na način časovnih stvari: zaradi sonaravnosti našega uma s sestavljenimi in časovnimi stvarmi pač. Kazalni zaimki pa se nanašajo na Boga, vendar ne ker bi pri tem kazali na to, kar s čuti zaznavamo, pač pa na to, kar umevamo: v kolikor to pade v naše umevanje, lahko na to tudi pokažemo. Na isti način torej, na kateri pripisujem Bogu imena, deležnike in kazalne zaimke, mu lahko pripisujemo tudi razmerne zaimke.
© 2023, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PG 3, 593.
[2] Abstraktno ime je npr. belina, konkretno pa npr. belo.
[3] Bk 16 a 3.