8. VPRAŠANJE
O BOŽJI NAVZOČNOSTI V STVAREH
Ker se zdi, da je neskončno to, kar je povsod in v vsem, je treba premotriti, ali tudi to sodi k Bogu.
Glede tega se zastavljajo štiri vprašanja:
1. ali je Bog v vseh stvareh?
2. ali je Bog vsepovsod?
3. ali je Bog povsod po bistvu, po moči in po navzočnosti?
4. ali je vseprisotnost lastna Bogu?
1. ČLEN
Ali je Bog v vseh stvareh?
(In Sent., lib. I, dist. xxxvii, q. 1, a. 1; lib. II, dist. 1, q. 1, a. 4, c; S. c. G., lib. III, cap. 67)
ZDI SE, da Bog ni v vseh stvareh, saj:
1. Kar je nad vsem, ni v vsem. Toda Bog je nad vsem, kakor je zapisano v Psalmu (112, 4): »Nad vse narode je Gospod vzvišen«. Torej Bog ni v vseh stvareh.
2. Kar je v nečem, je v tem vsebovano. Toda stvari ne vsebujejo Boga, pač pa prej on vsebuje njih. Torej Bog ni v stvareh, pač pa so prej one v njem. Zato sv. Avguštin pravi (Octaginta trium quaest., q. 20)[1]: »Bolj je res, da so vse stvari v njem, kot da se on kje nahaja«.
3. Močnejši kot je dejavni vzrok, toliko dlje seže njegova dejavnost. Bog pa je vsemogočen dejavni vzrok. Torej njegova dejavnost lahko seže tudi do bitij, ki so od njega oddaljena, zato pa ni potrebe, da bi bil v vseh stvareh.
4. Tudi demoni so stvari. Vendar Bog ni v njih, saj ni nobene zveze med lučjo in temo, kakor pravi sv. Pavel (2 Kor, 6, 14). Torej Bog ni v vseh stvareh.
TODA PROTI temu velja, da kar deluje nekje, tam se tudi nahaja. Vendar Bog deluje v vseh stvareh, kakor pravi Izaija (26, 12): »vsa naša dela v nas opravljaš, o Gospod«. Torej se Bog nahaja v vseh stvareh.
ODGOVARJAM, da je Bog v vseh stvareh, toda ne kot del bistva ali kot pritika stvari, pač pa kakor je dejavni vzrok navzoč v tem, na kar deluje. Nujno je namreč, da se vsak dejavni vzrok poveže s tem, na kar neposredno deluje in se tega dotakne s svojo močjo, zaradi česar Aristotel (Phys. VII, 2)[2] dokazuje, da morata gibalec in gibano biti skupaj. Ker pa je Bog bit sama po svojem bistvu, je nujno, da je ustvarjena bit učinek, ki mu je lasten, kakor je vžiganje lasten učinek ognja. Tega učinka pa ne povzroča Bog v stvareh le tedaj, ko začno obstajati, pač pa tudi tedaj, ko jih ohranja pri obstoju: kakor sonce povzroča svetlobo v zraku tudi tedaj, ko zrak ostaja osvetljen. Dokler ima stvar bit, tako dolgo mora biti Bog prisoten v njej, in sicer glede na njej lasten način biti. Bit je namreč to, kar je sleherni stvari najbolj notranje in kar je najgloblje v vsem, saj je likovna glede na vse, kar se nahaja v stvarnosti, kakor sledi iz rečenega (q. 4, a. 1, ad 3). Torej je nujno, da je Bog v vseh stvareh in to na notranji način.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da je Bog nad vsem po vzvišenosti svoje narave, pa je kljub temu v vseh stvareh, kot vzrok njihove biti, kakor je bilo pravkar rečeno (c).
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da čeprav o telesnih stvareh pravimo, da se nahajajo v nečem, kot v tem, kar jih zaobsega, pa duhovne resničnosti zaobsegajo to, v čemer se nahajajo, kakor duša zaobsega telo. Zato pa je tudi Bog v stvareh tako, da jih zaobsega. Le po določeni podobnosti s telesnimi bitji pa govorimo, da je Bog v stvareh v smislu, da ga zaobsegajo.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da dejavnost poljubnega, še tako mogočnega dejavnega vzroka vpliva na daljavo le po posredniku. Sodi pa k vrhovni Božji mogočnosti, da deluje neposredno v vsem. Tako nič ni odmaknjeno od njega, kakor da ne bi imelo Boga v sebi. Reče pa se, da je nekaj oddaljeno od Boga, ker se razlikuje od njega po naravi ali po milosti; prav tako se reče, da je Bog nad vsem, zaradi vzvišenosti njegove narave.
GLEDE ČETRTEGA ugovora je treba reči, da je treba v demonih razlikovati med naravo, ki je od Boga, in sprevrženostjo krivde, ki ni od Boga. Zato ni mogoče brezpogojno pristati na to, da je Bog v demonih, razen če k temu pristavimo: v kolikor so stvari. V stvareh pa, v katerih narava ni sprevržena, je treba brezpogojno reči, da je Bog tam.
© 2022, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] PL 40, 15.
[2] Bk 243 a 4.