2. ČLEN
Ali je lahko poleg Boga še kaj, kar je neskončno po bistvu?
(q. 50, a. 2, ad 4; In Sent., lib. I, dist. xliii, q. 1, a. 2; De ver., q. 20, a. 4, ad 1; q. 29, a. 3; Quodl. IX, q. 1, a. unic.; Quodl. X, q. 2, a. 1, ad 2; Quodl. XII, q. 2, a. unic., ad 2)
ZDI SE, da bi lahko bilo še kaj neskončnega po bistvu poleg Boga, saj:
1. Zmožnost nečesa je sorazmerna z njegovim bistvom. Če je torej Božje bistvo neskončno, mora biti tudi njegova zmožnost neskončna. Zato pa lahko proizvede neskončen učinek, saj se velikost zmožnosti spoznava po učinku.
2. Kar ima neskončno zmožnost, ima neskončno bistvo. Vendar ustvarjeni um ima neskončno zmožnost, saj dojema splošnost, ki se lahko nanaša na neskončno posamičnih bitji. Torej je vsaka ustvarjena umska podstat neskončna.
3. Prvotna tvar je nekaj drugega od Boga, kot je bilo rečeno (q. 3, a. 8). Vendar prvotna tvar je neskončna. Torej je še nekaj neskončnega poleg Boga.
TODA PROTI temu je, da kar je neskončno, ne more izvirati iz kakšnega počela, kakor pravi Aristotel (Phys., III, 4)[1]. Vse namreč, kar ni Bog, izhaja iz Boga kot iz prvega počela. Torej nič, kar ni Bog, ne more biti neskončno.
ODGOVARJAM, da je lahko poleg Boga še kaj, kar je neskončno, a le pod določenim vidikom in ne po sebi. Če je namreč govor o neskončnosti, ki pritiče tvari, je očitno, da ima vse, kar dejansko obstaja, določen lik in je zato tvar vselej omejena z likom. Ker pa vendar tvar, ki je določena z enim podstatnim likom, ostaja v možnosti glede več pritičnih likov, lahko rečemo, da kar je po sebi končno, je pod nekim vidikom neskončno, kakor je les končen po svojem liku, vendar pod določenim vidikom neskončen, ker je v možnosti glede neskončnih oblik.
Če pa je govor o neskončnosti, ki pritiče liku, je jasno, da tista bitja, katerih liki so v tvari, so po sebi končna in nikakor neskončna. Če bi pa bivali ustvarjeni liki, ki niso prejeti v tvari, pač pa obstajajo samostojno po sebi, kar nekateri (q. 50, a. 2) pripisujejo angelom, bi bili ti liki pod določenim vidikom neskončni, saj niso omejeni in niti zoženi po kakšni tvari; ker pa tak samostojno obstoječi lik ima bit in ni svoja lastna bit, je njegova bit nujno prejeta in zožena v določeno naravo. Zato pa ne more biti po sebi neskončen.
GLEDE PRVEGA ugovora je torej treba reči, da je nasprotno pojmu proizvoda, da bi bilo bistvo take stvari njena bit, saj samostojno obstoječa bit ni ustvarjena bit: zato je v nasprotju s pojmom proizvoda, da bi bil po sebi neskončen. Res je namreč, da ima Bog neskončno moč, pa vendar ne more narediti nečesa, kar ne bi bilo narejeno (saj bi to bilo protislovno), in prav tako ne more proizvesti nečesa po sebi neskončnega.
GLEDE DRUGEGA ugovora je treba reči, da to, da se zmožnost uma nanaša tako rekoč na neskončno bitij, izhaja iz tega, da je um lik, ki ni v tvari, pač pa je ali povsem ločen, kakor so to angelske podstati, ali pa vsaj umska zmožnost, katere dej ni dej nobenega organa telesa, ki je združen z umno dušo.
GLEDE TRETJEGA ugovora je treba reči, da prvotna tvar ne obstaja v stvarnosti po sebi, saj ni bitje v deju, pač pa zgolj v možnosti: zato pa je bolj nekaj soustvarjenega kot pa ustvarjenega. Kljub temu pa ni prvotna tvar neskončna po sebi niti glede na možnost, pač pa je neskončna le pod nekim vidikom: saj je njena možnost omejena na prejemanje naravnih likov.
© 2022, Ivo Kerže, Vse pravice pridržane.
[1] Bk 203 b 7.