Pri pisanju tega zapisa si pomagamo s člankom dr. Petra Kwasniewskega iz leta 2020 (tukaj). Na začetku povejmo, da se tudi nam v Sloveniji pogosto dogaja, da slišimo, kako naj bi se v Cerkvi »prej« kar nekako pozabilo na Svetega Duha, da pa je potem po 2. vatikanskem koncilu nastopil čas, ko se nanj spet spomnimo. Da se celo toliko spomnimo nanj, da naj bi to bila »doba Duha«.
Kwasniewski pravi, da je v resnici zelo zanimivo, kako se je zgodilo, da je ta tako imenovana »doba Duha« prešla v »duha dobe« ali v »duha časa«, za kar se uporabi nemško besedno zvezo »Zeitgeist«, nazadnje pa smo, kakor je znano, ostali sami s tako imenovanim »duhom Koncila« – vedno z veliko začetnico ta koncil, kakor, da pred tem ne bi bilo koncilov… Vemo, da imamo tudi pustno šemo, imenovano »Duh 2. vatikanskega koncila«. V glavnem – skozi stoletja naj bi se postopoma v Cerkvi izločilo vse karizme, ki jih je dal Sv. Duh, pa naj ne bi ostalo kaj dosti.
Ne vemo, koliko je bralcem poznana t. i. »črna legenda«, s katerim se prvotno označuje propagandni angleški proti španski narativ. Se pa sicer v svetu izraz črna legenda uporablja tudi širše, da bi z njim označili pripoved, ki nima resnične podlage, temveč je zgolj grda obrekovalska propaganda, da bi očrnili neko dobo in seveda ljudi tiste dobe. Tako je zagotovo ena od črnih legend pokoncilskega mainstreama tudi ta, da naj bi bila pred tem 3. Božja Oseba Svete Trojice pozabljena. Resničnost je seveda drugačna in, če se naslonimo na eno od parol novodobnih »civiliziranih« duhovnikov (če jih vidite, ne boste vedeli, da so duhovniki, op. a.), je tudi lepša. Če se v čemerkoli tradicionalnem namreč poglobimo, potem najdemo veliko pozornost, ki je bila namenjena Svetemu Duhu, tako v molitvah, kot tudi v pridigah Cerkve, posebej pa v njeni tradicionalni liturgiji, v kateri duhovnik, ki v njej mašuje, vsakokrat uporabi recimo formulo, ki je v t. i. Novus ordo ni več: »Veni, Sanctificator omnipotens aeterne Deus, et bene+dic hoc sacrificium tuo sancto nomini praeparatum.” (»Pridi, Posvečevalec, vsemogočni in večni Bog, in blago+slovi to žrtev, pripravljeno na čast tvojemu svetemu imenu.«)
Že sama slovesna maša binkoštnega praznika vsebuje ogromno elementov, ki so se izgubili, kot je recimo petje himne ‘Veni, Creator, Spiritus’ (‘O pridi, Stvarnik, Sveti Duh’), kjer vsi pokleknejo pri prvi vrstici speva. Temu sledi petje velikonočne antifone ob kropljenju ljudstva, ‘Vidi aquam’, kjer se spominjamo, kako iz Jezusove strani po Sv. Duhu pritekajo Cerkvi milosti, pa kako Duh izhaja iz njegovih ust. Maša sama prične z vstopnim spevom ‘Spiritus Domini’ (‘Gospodov Duh’), ki ga v »novi« maši praktično nikdar ne slišimo, glede na to, da se vstopnega speva praktično nikdar ne poje pri maši, saj se sploh ne poje več maše. Potem je trikrat trikratni ‘Kyrie’, ki poveličuje Sv. Trojico, zatem dvojna Aleluja, kjer je vzklik: »Pošlji svojega Duha…«, nato pa imamo pesem slednico: ‘Pridi, Sveti Duh’. Vse to, še preden se sploh poje evangelij. Novi obred je za skoraj vse to prikrajšan oz. so za vse to prikrajšani verniki, ki jim je to nudeno. Da o tem, da se marsikje pesem slednico kar izpusti, niti ne govorimo.
Seveda je še precej več tega, saj se je vse od antike, pa vse do srede 20. stoletja obhajalo binkoštno osmino, prav kakor se obhaja božično in velikonočno. To pomeni, da se je še ves teden vsak dan obhajalo binkoštno mašo z vsemi njenimi obrazci. Še nekaj – tradicionalno se pred pesmijo slednico poklekne, kar je sedaj bilo izločeno, kar tako pomeni, da se pri tradicionalni maši ves teden tako poklekne. Binkoštni hvalospev povezuje Gospodov vnebohod in to, da je sedel na Božjo desnico z razlitjem Svetega Duha na posinovljene Božje otroke – v novem obredu prvi del manjka. V mašnem slovilu, ki je rimski kanon, imamo posebni molitvi za »V občestvu…« in pri epiklezi, ko mašnik stegne roke nad darove, ter moli: »Hanc igitur«. Posebna berila in molitve so potem na sredo, petek in soboto, ko so poletne kvatre, ki danes posebne veljave tako ali tako nimajo več. Dopoldanska molitvena ura, Tertia, prične vsak dan v osmini s himno ?Veni Creator, Spiritus’, kjer se pri prvi kitici ponovno kleči. Vsak dan osmine tako imamo dostojno počastitev tretje Božje Osebe, kar pa ni mogoče trditi za novi mašni obred. Znana je sicer prigoda papeža Pavla VI. Na binkoštni ponedeljek leta 1970, ko naj bi se nazadnje celo zjokal, ko je ugotovil, da je izločitev osmine podpisal on sam.
Zadnja zadeva, ki velja v tradicionalnem obredju maše, pa je ta, da je vsaka nedelja, ki se obhaja po binkoštnem prazniku, imenovana »Nedelja po Binkoštih«. Liturgična barva je tudi pri tradicionalni maši zelena, kar se lepo sklada s samim zelenim letnim časom, ko se sadi in pobira pridelke. To traja vse do zadnje nedelje po Binkoštih, zatem pa se liturgični krog začne znova z adventom. V novem mašnem obredu se obhaja le še »nedelje med letom« ali celo »navadne nedelje«. Te »navadne nedelje« so sicer tudi tam, kjer se tradicionalno še lepo obhaja božični čas, to pa je obdobje med Gospodovim razglašenjem in Gospodovim darovanjem. Tradicionalno so takrat sicer »nedelje po Epifaniji«. Če se je toliko vsega ukinilo, sprašuje dr. Kwasniewski (in mi z njim) – kdo je zdaj tisti, ki je pozabil na Svetega Duha? Ko govorimo o bogoslužju, je odgovor jasen kot beli dan.
Da pa Cerkev ni bila pozabljiva niti v svojih dokumentih, nam zelo lepo spričuje dokument papeža Leona XIII., ‘Divinum Illud Munus’ iz leta 1897, ki sovpada z letnico smrti sv. Terezije Deteta Jezusa. Znana je bila po tem, da je vernikom nadevala nebeške rože, vrtnice, da bi tako ponazorila, kako Sv. Duh prinaša milostne darove z nebes. Okrožnica tega velikega papeža je zanimiva tudi zato, ker v njej podaja tudi nauk sv. Tomaža Akvinskega, ki bi naj veljal za tako težko razumljivega in težkega – papež dokazuje, da ga pravi teolog more nadvse lepo in razumljivo predstaviti. Papež gre skozi vse ozire nauka o Svetem Duhu, zato vabimo, da si okrožnico preberete sami (tukaj). Mi bi o njej povedali samo to, da popolnoma uniči številne mite o »predkoncilski« Cerkvi, saj papež navaja Sveto pismo in cerkvene očete. Lepo izpostavi Tomažev nauk o darovih Sv. Duha, kjer Angelski učitelj ne govori kot nekdo, ki uči, ampak kot nekdo, ki je to doživel. Sv. Tomaž je bil ne le velik teolog, ampak tudi velik mistik. Skrček teh naukov bi bilo verjetno bolje narediti v posebnem zapisu. Vsekakor lahko ugotovimo, da Sveti Duh nikakor ni bil pozabljen, vse dokler bi ga ne spet »našli« pripadniki »karizmatične prenove« ali tudi »koncilske prenove« v 20. stoletju. To je debela laž, ki jo je možno prodajati le tistim, ki se v zadeve ne poglabljajo in delujejo ter razmišljajo – če temu smemo sploh tako reči – le na podlagi tistega, kar jim je bilo v obliki parol servirano. Kdorkoli pa se poglobi v bogastvo cerkvenega izročila, bo ugotovil, kakšne laži se propagirajo zato, da bi se upravičil rop, ki so ga izvedli, z njim pa vernike osiromašili. Duh, ki so ga postavili na mesto Svetega Duha, je pustil za sabo veliko opustošenje.