Nas naše izumiranje kaj zanima?

Novica, ki več ni novica – to je fenomen t. i. »praznih zibk«, kakor se slikovito temu pravi v Italiji. Premajhna rodnost je torej postala že takšna stalnica, da se zanjo ne zmenimo kaj dosti, saj nekako živimo v svojih zlatih kletkah vsakdanjih udobnih tirnic življenja. Težava se zrcali povsod, lahko pa rečemo, da jo še kako moremo videti na lastne oči med cerkvenimi klopmi.

Današnji človek se potem sicer gre tisto zadevo, ki se imenuje »kognitivna disonanca« – zadeva, ki se učeno sliši, ki pa praktično pomeni, da se v sebi sicer nekako zavedamo, da težave so, ampak se potem izražamo ali delujemo, kakor bi jih ne bilo. Zadevo je teoriziral Leo Festinger, ameriški sociolog in psiholog, ki je gledal, kako je pri človeku, če so njegova prepričanja v nasprotju z dejanji, ali če imamo prepričanja, ki si med seboj nasprotujejo. V vsakem primeru čutimo nelagodje, se čudno počutimo, zato skušamo najti primerne izgovore.

Nič novega, torej, saj je že Ezop napisal basen o lisici in grozdju, kjer je te reči povedal v 6. stoletju pred Kristusom (žal na spletu še vedno ne vedo, da se je naše štetje začelo s Kristusom, ali pa nočejo vedeti). Lisica želi grozdje, a do njega ne more priti, zato se izmisli laž, češ da je grozdje kislo, pa tako ni pomembno, če do njega ne more. Lisica se je torej zlagala sama sebi, da bi opravičila dejstvo, da ni dosegla cilja, ki si ga je zastavila. Tu bo kdo dejal, da stvar nima nobene povezave z rodnostjo, vendar se ni mogoče strinjati s tem, saj živimo v družbi, ki zagovarja neprestani napredek. Ta napredek pa bi ljudje radi dosegli tako, da jih je čim manj.

Vselej je bilo jasno, kako trajno blagostanje zagotavlja lepo število otrok, kar nam konec koncev sporoča tudi Sveto pismo, mi pa smo razvili kognitivno disonanco, po kateri manj otrok, po možnosti nič, pomeni napredovanje, ne pa nazadovanje in umiranje. Da pa ne bom govoril le jaz, bom navedel nekoga, za katerega si nikdar ne bi mislil, da ga bom navedel – to je podjetnik Elon Musk. Na letnem srečanju direktorjev, ki ga organizira Wall Street Journal (The Wall Street Journal Annual CEO Council) je takole dejal: »Mislim, da je eno največjih tveganj za civilizacijo majhna stopnja rodnosti in stopnja rodnosti naglem padanju … In vendar tako veliko ljudi, tudi tisti najpametnejši, misli, da je na svetu preveč ljudi in da prebivalstvo raste brez nadzora. Res je ravno nasprotno. Poglejte, prosim, številke – če ljudje več ne bodo imeli otrok, se bo civilizacija sesula, zapišite si moje besede«. Pustimo, da potem to pomeni opravičevanje uvajanja Tesla Bota, humanoidnega robota namesto ljudi, ki jih pač ne bo več, ampak vendarle velja, da ni pomembno, kdo je nekaj rekel, ampak raje, ali so njegove besede resnične – v tem primeru zagotovo so.

Tako se v kognitivni disonanci na veliko zagovarja neomejeni razvoj na razvoj tehnologije, vse večjo digitalizacijo, pa četudi to pomeni vse večje razčlovečenje in prehajanje v tisto, kar imenujemo »transhumanizem«. To pomeni, da bi naj bilo treba iti »onkraj človeka«, da je skratka človek že »passé«. V adventnem in božičnem času, pa tudi sicer, mi raje zagovarjamo učlovečenje, ne razčlovečenje. Zagovarjamo to, da človek postane, kolikor je le mogoče, resnično v polnosti človek (ni zastonj takšno ime naše priloge – »Bodi človek!«), ker se po Božjem učlovečenju pač more upodobiti po Kristusu. Ne more torej človek napredovati tako, da izgine.

Kot smo že pisali, so današnji časi ravno najboljši za več otrok, ne pa manj. Ko se pa ozremo na cerkveno področje, opazimo podobno kognitivno disonanco, ko naj bi nas praznjenje cerkva ne smelo vznemirjati, saj naj bi to pomenilo prerojenje. Zanimiv je ta obrat. Pred petdeset leti in malo več so namreč govorili, kako se bodo z vsemi nekritičnimi spremembami cerkve napolnile. To se seveda ni zgodilo, pa vidimo na lastne oči, potem pa je potrebno vse skupaj primerno opravičevati. Premnogi v Cerkvi, pa ne samo posvečeni, skušajo tako vse skupaj upravičiti in sami sebi opravičiti. Prav je povedal sv. Pij X.: »Ko boste modernizirali Cerkev, bodo tisti, ki so notri, šli ven, tisti, ki so zunaj, pa vanjo ne bodo vstopili«. Če parafraziram besede filozofa Romana Ameria v njegovem delu Iota unum, potem bi v Cerkvi radi živeli tako, da se hranimo s smrtjo, kar spet ne gre, ker se med sabo tepe.

Očitno ni več življenja in Življenja. Bolj ko se oddaljujemo od Kristusa, več je tudi med cerkvenimi klopmi kulture smrti in izumiranja. Le da tja Tesla Boti ne bodo hodili.

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina