Živa podoba za kristjane

Resnični in ne mitološki sv. Frančišek se je leta 1220  vrnil iz Svete dežele, kjer je zaradi svojih poskusov spreobračanja muslimanov večkrat tvegal življenje, naposled pa je skušal spreobrniti še samega sultana. To mu sicer ni uspelo, se mu je pa v besednem dvoboju, ko je skušal sultan Ubožcu dokazati, kako naj križarji ne bi sledili evangeliju, zelo dobro zoperstavil in nadutežu pokazal, zakaj so krščanske vrste delale prav, ko so se postavile muslimanskim po robu.

Sv. Frančišek v rokah drži dete.

Vsekakor je imel sv. Frančišek v živem spominu kraje našega Gospoda, veliko bolj od nas, ki smo ob obisku prav tako bili ganjeni na tistih krajih, saj je bil resnična Kristusova podoba. Ko je tako en dan hodil, je našel kraj, zelo podoben Betlehemu – Greccio. To je takrat bila majhna vas na 750 m nadmorske višine. Tam je našel votlino, podobno tisti v Sveti deželi, kjer se je odločil upodobiti rojstvo Odrešenika. Papež Honorij III. mu je dal dovoljenje, za katerega je vsakič takratnega svetega očeta vprašal, ko je karkoli nameraval. V prvi predstavitvi ni bilo same Svete Družine, ampak je v votlini na premičnem oltarju, postavljenim na jaslih, ob katerih sta bila vol in osel, bila obhajana sveta maša, kakor nam poroča Tomaž Čelanski, kasneje pa je to povzel sv. Bonaventura v ‘Legenda Maior’.

Frančišek, ki je bil diakon, je ves zamaknjen in ganjen pri maši zapel evangelij in pridigal prisotnemu številnemu ljudstvu. Spregovoril jim je o ubogem kralju, ki ga označi kot »betlehemsko dete«. Janez iz Grecci, nekdanji vitez, ki je pomagal postaviti jaslice, je med pridigo videl v jaslih čudovito speče dete, ki ga je Frančišek zbudil iz spanja tako, da ga je objel z obema rokama. Med gorečo pridigo se je torej zgodilo čudežno videnje na Ubožčevo pridiganje, kar je kasneje služilo za podlago Giottu, da je zadevo naslikal v zgornji asiški baziliki. To je bil prvi čudež, povezan z živimi jaslicami v Grecciu. Sv. Bonaventura nam pove, da je Janez mogel to videti, ker je bil »kreposten mož«. Drugi čudež se je zgodil po senu, ki je bilo uporabljeno – vse bolne živali v okolici, ki so jim dali jesti to seno, so ozdravele, vse nosečnice pa, ki so si na trebuh položile to seno, so rodile brez posebnih muk in bolečin ter zapletov. Tudi vsi tisti, ki so se tisto noč podali tja, pa so za čim bolehali, so ozdraveli.

Zdaj pa preidimo še na prve in prave nežive jasli. Te je dal papež Nikolaj IV. Leta 1288 narediti genialnemu toskanskemu kiparju Arnulfu iz Cambia, ki se je bil svoje umetnosti izučil nič manj kot v delavnici Nikolaja Pizanskega. Arnulf je bil kipar, arhitekt in urbanist, aktiven ob koncu 13. Stoletja predvsem v Rimu in Firencah. Izdelal je osem figur jaslic, kjer je samo tisto, kar je vidno podrobno obdelal, ostalo pa samo nakazal. Danes so jasli v baziliki Marije Snežne v Rimu postavljene v kripto z imenom papeža Siksta V. Papež Nikolaj IV., zelo pomembna figura srednjeveške kulture 13. Stoletja, je dal Arnulfu narediti tudi prve marmorne jaslice.

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina