Kot podlaga za zapis mi služi razmišljanje italijanskega katoliškega filozofa Stefana Fontane, ki ga povzemam, nekaj pa dodajam svojega. Razmišljanje se mi namreč zdi koristno za naše bralce.
Pred kratkim smo praznovali praznik Brezmadežne, ob katerem se velja ustaviti. Vsi katoliški prazniki, ki so lex orandi vselej odsevajo lex credendi, kar pomeni, da tisto, kar bogoslužno obhajamo, odseva cerkvene verske resnice oz. dogme. Tako praznik Marijinega brezmadežnega spočetja odseva isto versko resnico, ki pomeni, da je bila Marija v trenutku spočetja po svojih starših od Boga obvarovana vsakega greha, tudi izvirnega. Dogmo je leta 1854 razglasil blaženi papež Pij IX. Zelo pomembna pa je ta dogma tudi zato, ker se jasno odziva na točno določeno zmoto, ki se imenuje »naturalizem«. Lahko zato rečemo, da se vsaka zmota nanaša na družbeni nauk Cerkve (DNC). Dogmatično torej utemeljuje dogma o Marijinem brezmadežnem spočetju to, kar je nekaj desetletij kasneje v svoji okrožnici Rerum novarum zapisal papež Leon XIII.: »Zunaj evangelija ne obstaja rešitev družbenega vprašanja.« Pomeni, da človek ne more rešiti zadev ne samo presežnih stvari, temveč niti vsakdanjih stvari tega sveta, ki ga tarejo – potrebuje Božjo milost, potrebuje pomoč od zgoraj. Kar Cerkev nudi, je torej Božja posvečujoča milost, Božje življenje, ki človeku omogoča polnost življenja, to pa mu nudi po svoji lex orandi, ki izraža lex credendi, da bi potem človek bil sposoben v življenju lex operandi. Na »meniju« Cerkve torej ni neke vrste solidarnostni humanizem, kakršnega je sposoben tudi svet, ampak veliko več.
Dandanes se tako v praksi gremo neke vrste naturalizem, s tem pa današnjemu človeku ne pomagamo, ampak mu življenje otežujemo. Z besedo naturalizem se razume, kakor pravi Marcel De Corte, »sistem, po katerem so dopušča razumu absolutno sposobnost, da more sam in brez Božje pomoči rešiti vse težave političnega, religioznega, družbenega in človeškega reda, predpostavlja, da ima razum sam popolno oblast in absolutno samostojnost … trditi vse to o Bogu pomeni zanikati ga«. naturalizem zatorej ogroža vsa področja življenja Cerkve, saj popolnoma ločuje naravo in milost, razum in vero, vernika in državljana. To močno vpliva na sam pogled na vero. Tako imamo po eni strani Pelagija, ki je trdil, da je človekov odgovor na Božjo ponudbo vere nekaj samo naravnega in ne potrebuje pomoči milosti, sveti Tomaž pa trdi, da je vera stvar razuma, li ga sproža volja, ki pa jo poganja Božja milost. Če povemo s primerom Marije, potem je njen »da« samo njen lastni naravni odgovor in ne tudi odgovor Božje milosti. Pelagij je, kakor mnogi propagatorji zmot prihajal z Otoka, po njegovem pa se človek rodi kot dober, tisto, kar ga pokvari, je kasnejša družba in vzgoja, od koder je kasneje izšel kasnejši »dobri divjak«, ki je tudi dandanes v modi.
DNC se je v drugi polovici 19. stoletja rodil prav zato, da bi se zoperstavil zmotam naturalizma. V Immortale Dei je Leon XIII. obsodil zmote naturalizma, ker »v družbi zagovarja načelo človeka, ki je neodvisen od Boga«. V okrožnici Sapientiae christianae isti papež pravi, da naturalisti »prenašajo na človeško naravo gospostvo, ki je bilo iztrgano Bogu in trdijo, da je potrebno v naravi iskati počelo in normo vsake resnice – iz nje izhajajo in k njej je treba privesti vse verske dolžnosti«.
Dogma brezmadežnega spočetja Marije pa nasprotno trdi, da obstaja izvirni greh, ki oslabljeni človeški naravi preprečuje, da bi mogla delovati sama po sebi, zato pa je prvi predpogoj, da bi mogel človek prav urejati stvari tega sveta premagati greh. Brez nauka o izvirnem grehu in brez dogme o Brezmadežni, ostaja DNC brez vsakega pravega temelja, tudi Cerkev v svojem oznanjevanju ostane brez prave podlage in nima uspeha. Njeno delovanje se zreducira samo na delovanje na naravni ravni, na neko površinsko in površno delovanje na družbeni in politični ravni, kjer se pravzaprav ne gleda na človekovo blagostanje in zdravje kot na celostno zadevo, ampak zgolj in samo na neko telesno dobrobit, ki se ji morda pridruži še določeno delovanje na čustveni ravni – nikdar pa se ne gre v globino težav. Vsi svetniki, znani po svoji dobrodelnosti, pa so se še kako zavedali, kako pomembna je tudi duhovna raven delovanja.
Naturalizem že nekako po svoji »naravi«, če tako rečemo, vsebuje sekularizacijo vere, zato pa je katoliška vera, ki se je vdala zmoti naturalizma, hkrati tudi sekularizirana vera. Dogma o brezmadežnem spočetju postavlja na laž ravno ta naturalizem z njegovo sekularizacijo. Kaj pa danes pravi prevladujoča »teologija« (če jo lahko tako imenujemo…)? Pravi, da je sekularizacija sad krščanstva. Pravzaprav trdi, da je nekaj dobrega, da jo je treba sprejeti, vendar Fonatna pravi, da je to hoja po terenu, ki je nevaren zaradi živega peska in je potreba paziti, da ne pademo ravno v kakšno takšno luknjo, iz katere ni več rešitve, ali pa je izredno težka. Ker je narava zaradi izvirnega greha oslabljena, sama ne le, da ni sposobna doseči svoje naravne cilje, temveč niti ne more ostati v ravnovesju – če ni rešena od zgoraj, se pogrezne globoko v pod-naravo. Furlanski teolog, Cornelio Fabro zato pravi: »Človek, ki beži od Boga, mora izgubiti tudi samega sebe, ker pade v svet.« Francoski filozof Étienne Gilson pa je dejal, da se narava ne more pobrati od padca, niti se ne zmore sama sebe vzdrževati, ko si domišlja, da bo živela brez milosti.
Ne samo, da narava ne uspe dosegati svojih ciljev in strmoglavi v globino, ampak se zgodi še nekaj drugega, kar močno vpliva na versko področje. Cornelio Fabro nam namreč pove, da »tisti, ki zanikajo Boga, so primorani pobožanstviti naravo«. Zato je današnji naturalizem ne-naturalizem, kar pomeni, da se namesto uveljavljanja in promoviranja narave zgodi zanikanje narave, kar tovrstni človek dela tako, da sebi prišteva verske lastnosti in »zoperstavlja religiji človeka-Boga religijo boga-človeka«, kakor nam pove Marcel De Corte. Človek je torej tisti, ki postane bog, potem pa se izmišljuje številne protinaravne reči, kakor tudi protinaravne zakone, kar le pritrjuje podani diagnozi.
Žal je naturalizem danes močno navzoč tudi v vrstah katoliške Cerkve. Vidimo ga lahko v močno razširjenem personalizmu, po katerem bi naj bila človeška oseba in ne Bog počelo, temelj in cilj družbenega in političnega življenja. To se vidi tudi v prepričanju, po katerem je veljavnost verskih resnic odvisna od tega, koliko resnično služijo, glede na presojo današnjih ljudi, dobrobiti človeške osebe, v smislu predvsem dobrega počutja. Tisto, kar mu ni všeč, bi moralo biti zavrženo. Pa tudi, koliko ateistično in agnostično mišljenje današnjih dni sprejemata te verske resnice, kar naj bi pomenilo naravno potrditev. Tudi v zagovarjanju popolnega verskega pluralizma, ki bi naj bil v sami človeški naravi, kakor tudi zagovarjanje kot naravno odnos med spoloma zunaj cerkvenega zakona.