Po dveh šolanjih na daljavo, po skoraj pol letnem letanju za ‘katakombskimi’ mašami, ker se je uradna cerkvena struktura preprosto zaprla. Po mesecih klicarjenj ravnateljice, naj si moj sin vendarle že da to masko na nos, mi je pred kratkim dvakrat počil film. Prvič, ko sem v želji otroku urediti osebno izkaznico komaj prišla mimo varnostnika na domači upravni enoti, ki se ga ne bi sramovale ne črne, ne rjave srajce, in drugič, ko smo sinu, ki ne izpolnjuje PCT pogojev, s težavo uredili dostop do zobozdravnika. Človeku namreč pod pokrovom samo brbota, dokler ima občutek, da bo sam lahko saniral škodo, ki jo zunanje sile povzročajo njegovemu mladiču.
A ko pride do točke, da vidi, da je sam s svojimi otroki stisnjen v kot in se pred njim zapirajo vsa vrata prihodnostnih perspektiv, takrat je čas, da vsaj nekoliko spustiš paro in rečeš: ZADOSTI! Moj trenutek za to je bil, ko sem s skupino znank, ki so zaradi pogojevanja obiska cerkve z novo partijsko izkaznico, ostale brez dostopa do zakramentov. Pa, hajde, smo prižgale svečko in na stolčkih sedeče okrog nje molile rožni venec pred cerkvijo, kjer se je darovala delavniška maša. Sprva so ljudje, ki so zapuščali svetišče, naklonjeno kramljali z nami in izražali žalost nad ‘novimi delitvami’. Vendar ko sem, najbolj črna ovca izmed izrinjene skupinice, s seboj prinesla karton z napisom ‘Otroke v cerkev, ne v cepiva,’ je pokrovko z lonca odneslo redovnici, s katero me je vedno družila ljubezen do ljudskega petja in zvestoba rožnemu vencu pred mašo.
‘Papež je rekel, da se moramo vsi cepiti! Jaz sem takoj ubogala in lahko grem kamorkoli, glejte, imam potrdilo vedno s seboj!’ je vpila frustracija iz uboge duše. Seveda reva ni verjela, da so lahko korona cepiva delana na račun splavljenih otrok, to se ji je resnično zdelo nemogoče. In je odvihrala med sočutnim vzdihovanjem nad ljudmi, do katerih je do sedaj verjela, da so normalni in celo pametni, po tem ko je bila seznanjenja z njihovo brezobzirno aroganco, ki ji ni tuje igračkanje z življenji od kovida ogroženih ljudi. In tako se v košu zarukancev, če mi je dovoljeno nekoliko svobodno prevesti ‘basket of deplorables’ Hillary Clinton, nisem znašla sama, ampak tudi moj mož, čigar prisotnost na prvih sredinih protestih je završala po medijih, čemur so sledili zaskrbljeni klici znancev.
Uslužne duše niso uspele razumeti, kako to, saj so ga vendarle leta 2014 videle na protestih na Dobu, ko so množice iz solidarnosti pospremile JJ-ja v zapor. Naša cela družina je stala tiste vroče nedelje pred rampo v podporo Janezu, ko je čepel v soparni celici in nam s tem omogočil reprizo Roške slovenske pomladi, za katero smo bili še takrat premladi. Kako lahko sedaj isti človek protestira zoper ukrepe premierja Janše, vijejo roke. Pa kako lahko človek, ki se je kot lev boril za svojo mrtvo hčer in ji uredil dostojni pogreb, čeprav so mu vsi govorili, da je le-ta zaradi svojih 14 tednov starosti samo ‘splavek’ in da sodi med bolnišnične ostanke, torej dokazano samostojno misleč in delujoč mož, zdaj mekeče z nahujskano levičarsko množico, ki zavrača pomoč iz rok dobre znanosti in še boljše oblasti? Ali je izgubil miselno nitko? Ali pa se je zgodilo, da se mu je množica doživljajev in razmišljanj dokončno sestavila v jasno sliko?
Morda pa so vendarle končno dobila pojasnilo vsa naša obiskovanja roških in teharskih slovesnostih, kjer smo sočustvovali z žrtvami komunističnega nasilja in bili hkrati ponosni na svoje mučence, ne glede na očitno zadrego slovenskega episkopata, ki je vedno hitel pojasnjevat, da ni povsem iz istega gnezda z njimi, s tem ko je gonil lajno o spravi brez zgodovinskih oziranj in krivdi, ki da je, se ve, na obeh straneh. Zdaj tudi lažje razumemo, zakaj smo bili z gnusom tolerirani od ljudi, ki zasedajo vodilna mesta cerkvene garniture in sproti brišejo vsako sled katolištva, ki jo mislimo pustiti za seboj. Zdaj vemo, da niso naključja agresivni odzivi na prošnjo za spoved in obhajanje kleče in na usta. Sedaj je tudi jasno, da tudi na protestih za našega političnega zapornika nismo bili istih misli in istih src.
Mi namreč v srcu nosimo Kristusa in od njega dane človekove pravice. Pravico (in celo dolžnost) do življenja in dihanja, samostojnega razmišljanja in kritičnega izražanja, predvsem pa češčenja Boga in izpolnjevanja Njegove volje. Mi ne gremo s tistimi, ki so že dolgo tega Boga dali na zadnji sedež avtomobila v dirki po široki razsvetljenski avtocesti proti svetlim obzorjem človeške osvoboditve od vezi danosti. Mi nismo med tistimi, ki trdijo, da je ni oblasti nad človekom, ki bi mu smela reči kaj sme in česar ne. Zlasti in predvsem Bog ne, ker, tudi če je človeka ustvaril, sedaj vljudno zleknjen v svojem udobnem sedežu z blago ironijo spremlja neskončno paleto človekovih bolj ali manj ponesrečenih življenjskih poskusov, ki jih prijazno utrpeva.
Mi ne pristajamo na to karikaturo vsemogočne Ljubezni. Živel Kristus Kralj, so vpili mučenci na robu brezen. Le v Bogu je rešitev. Tudi in zlasti iz korona norije, v katero smo se zaplezali. Bog nam je dal pamet, da kritično premislimo situacijo, se vrnemo k osnovam in gradimo dalje. Ne glede na vso rušenje in brisanje. Nekaj bo ostalo. Ostala bo sled življenjskih prizadevanj ljudi, ki so se zavezali: ‘Christus vincit. Christus regnat. Christus imperat.’