Kantovski katoliki?

Predvsem v zadnjih petih desetletjih opažamo v katoliški Cerkvi velik vpliv protestantizma, in sicer tako na katoliški  nauk, kot tudi na katoliško prakso, liturgično in pastoralno. Zagotovo je tu precej elementov kantovske filozofske misli.

Seveda gre pri Kantu za protestantsko miselnost, kakor tudi pri Heglu in podobnih. S tega vidika je najpomembnejše Kantovo delo ‘Religija znotraj meja samega razuma’ iz leta 1793. V tem delu kant vero zreducira na moralo, Kristusa pa na sicer idealno popolnega človeka, a vendarle človeka. Zdi se, da je to delo vodilo premnogih v današnji Cerkvi, ki ima raje človeka od Boga, pravičnost namesto odrešenja, dialog namesto oznanila.

Kant pravi, da morali »absolutno ni treba sloneti na religiji, ampak v moči čistega praktičnega uma morala zadostuje sama sebi«. Morala si je sposobna sama sebi dati končni cilj, ki si ga ji ni treba sposoditi pri religiji. Pravzaprav je morala temelj religiji in ne obratno, ker »če je najbolj rigorozno spoštovanje moralnih zakonov treba razumeti kot vzrok udejanjanja najvišjega dobrega kot cilja, potem je treba priznavati neko vsemogočno moralno Bitje kot Gospodarja sveta, pod katerega previdnostjo se ta povezava zgodi«. Morda je malo komplicirano, a povejmo z drugimi besedami: ko vršimo moralni zakon, ki se nahaj v nas samih, torej ga ni potrebno iskati nikjer zunaj, ko torej delamo zaradi tega dobro, mi zaradi tega trdimo, da obstaja Bog, ker se namreč uskladita naše moralno delovanje in dobro.

Immanuel Kant (1724 – 1804)

Ni težko videti, da ko govorimo v tem primeru o »dobrem«, da gre za človeško dobro in ne za nadnaravno prvino ali popolnost, odličnost, za, če rečemo s filozofsko tujko, »transcendentalijo biti«, kar bi bila presežnost. Kant torej trdi, ker se vera in delanje dobrega, seveda v človeškem smislu, skladata, da tovrstno delovanje hkrati pomeni tudi krščansko verovanje. Krščanska vera je torej »delati dobro«, kjer pa vsakdo določa sam, kaj je dobro, saj ni nujno, da kar je dobro zame, da je dobro tudi zate oz., če parafraziramo – kdo si ti, da bi me sodil? Morala je a priori navzoča v vsakem človeku in postane kritika vsake religije, ki bi se slučajno ne zreducirala na zgolj moralo. Kdor je veren, temelji na človeški morali, moralni zakon pomeni Božje v človeškem svetu.

Kant pravi, da je zakonska vest samo Božje, ki se je spustilo med ljudi, ta vest pa je resnično logos, Božji Sin, po katerem vse stvari obstajajo. Vest človeštva je torej učlovečila v Kristusa ta ideal, je v njem strnila božanskost moralnega zakona, zato ga je poimenovala Božji Sin, ki ga je Bog poslal na zemljo. Za Kanta je druga Oseba Trojice, Sin, »ideal moralne popolnosti v vsej svoji čistosti, je univerzalna moralna dolžnost«, je »ideal človeškosti, ki ugaja Bogu« – ni težko razumeti, kako moramo tudi mi ugajati, da bi ugajali, ugajati ljudem, da bi ugajali Bogu. Učlovečenje pomeni »ta model, ki se je k nam spustil iz nebes«, je tista ideja, »prirojena našemu razumu, ki je moralna zakonodajalka«, »ona se že nahaja v našem razumu«.

Kakor smo že dejali, a Kant ponovi, je Kristus »zgled človeka, ki ugaja Bogu«, mi pa nimamo »nobenega razloga, da bi v njem videli kaj drugega, kot pa človeka, ki je bil naravno spočet«. Za Kanta možnost, da bi bil Kristus spočet nadnaravno , nima nobene praktične koristi, saj »je treba vendarle iskati v nas samih model, ki ga postavljamo kot temelj temu, kar se kaže«. Kak profesor na teološki bi bil vesel. Cerkvi tako pripadajo »tisti, ki mislijo svoj kult utemeljevati izključno na prizadevanju za dobro vedenje« – »vse, kar misli človek še narediti izven dobrega vedenja, da bi se naredil všečnega Bogu, je čista religiozna iluzija in lažni kult Boga«. Prava vera vsebuje samo moralne zakone, ne pa dogem, krščanska vera ni nič drugega kot univerzalno naravno verovanje.

V današnji katoliški Cerkvi je torej veliko kantovskega, še posebej življenje po veri, ki je zreducirano na moralno življenje, vendar pa moralno življenje, kakor si ga vsak sam predstavlja – saj mora delati po svoji lastni vesti! Krščanstvo je tudi žal postalo le še neki humanizem, oznanilo pa je postalo prizadevanje za neko ne prav natančno določeno družbeno pravičnost. Zasleduje se neko univerzalno etiko (misli uidejo h Küngovemu ‘Weltethosu’), svetovno bratstvo, svetovni vzgojni model. Liturgičnim obredom se zaradi višjega moralnega razloga zdravja lahko odpovemo, v vsakem primeru pa so ti obredi drugotnega pomena, saj se prilagajajo okoliščinam in subjektivni presoji tistega in tistih, ki jih obhajajo. Zdi se, da bi radi postavili Cerkev »dobrega vedenja, da bi se nekega dne mogli odpovedati dogmama samim«.

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina