Dostojna obleka katoliških žena in deklet

Na god sv. Marije Goretti je dobro spregovoriti o nečem, kar je veljalo za to našo svetnico, in sicer je zelo pazila na svojo čistost. Ko jo je njen krvnik Alessandro Serenelli, ki se je kasneje, tudi na njeno priprošnjo, spreobrnil in postal frančiškanski redovnik, zabadal z nožem, si je ona držala z rokami svoje krilo, da bi ohranila svojo spodobnost in čistost. Za razliko od nje, je ena od prijateljic sestre Lucije, Maria das Neves popustila svojemu posiljevalcu in se mu predala, zaradi česar je presveta Devica dejala, da bo v vicah do konca sveta.

O spodobnosti je govorilo ogromno svetnikov, ker pa se je nespodobnost razpasla predvsem v 20. stoletju, najdemo precej besed recimo sv. Patra Pija in podobnih svetnikov, h katerim se bomo še vrnili. V glavnem, Alessandro Serenelli nam je zapustil lepo duhovno oporoko, v kateri pravi, kaj je pripomoglo k njegovi pokvarjenosti: »Preko tiska in predstav sem videl slabe zglede, ki jim večina mladih sledi, ne da bi pri tem kaj dosti mislili – niti jaz si nisem delal skrbi. Ob sebi sem imel verne in prakticirajoče ljudi, a nanje nisem bil pozoren, ker me je oslepila surova moč, ki me je vodila na slabo pot.« Tudi mi smo vsepovsod videli te slabe zglede, dandanes je še veliko slabše, saj imajo mladi vse to vedno na dosegu roke, na svojem t. i. »pametnem telefonu«, ki pa vse, ne samo njih, poneumlja.

Kakor nas lepo opozarja katoliški pisec in raziskovalec, dr. E. Michael Jones, smo priča temu poskusu, da bi iz mladih naredili sprevržence, ki bi se jih potem brez težav nadzorovalo in vodilo po svoje, že kar nekaj časa, zagotovo pa od časov francoskih revolucionarjev, le da je bila težava v tem, da niso imeli še tako razvite tehnologije, da bi to bodisi uspešno bodisi masovno izvajali – danes to ne predstavlja več težave in se lahko le še vprašamo, kje so meje.

Že Platon je znal povedati v antiki, da more že ena sama nespodobna podoba pokvariti mladega človeka – danes že ne vemo več za število teh podob. Ker smo v prejšnjem stoletju, predvsem v 2. polovici le-tega prišli do tega, da nespodobnost vidimo že na vsakem koraku, se ozrimo na podobe treh svetih duhovnikov, med katerimi je p. Pij že prištet med svete, don Dolindo Ruotolo in don Giuseppe Tomaselli pa sta še na poti do oltarne časti in slave. Za povzetke se zahvaljujem sobratu don Leonardu Maria Pompeiju, s katerim sva se tudi osebno spoznala na lanskih duhovnih vajah, pa upam, da se srečava tudi letos.

Maria Goretti - Wikipedia
sv. Maria Goretti

P. Piju so nekoč rekli: »Pater, vi pretiravate z ženskami … pošiljete jih stran tudi s krilom do kolen! Zanje nič spovedi!« Na kar je svetnik odgovoril: »Do kolen? Boste videli, boste videli, slačile se bodo tudi po ulicah!« Mar danes ne vidimo tega na ulicah? Ko so mu enkrat sestre iz Foggie pripeljale svoje dijakinje, ki so imele prekratka krila, pa so jim zato dejale, naj pred patrom pokleknejo, da se ne bo videlo, je pater Pij šek brez besed, ne da bi se nanje ozrl, mimo, nazadnje pa se je obrnil k njim in jih vprašal: »Ali vas ni sram? Pojdite se obleč!« Eni ženski, ki je imela rokave le malo čez komolce, jde dejal, da bi ji odžagal roke, ker bi trpela manj, kot pa bo trpela v vicah: »Golo meso se bo cvrlo!«

Nekoč ni hotel spovedati nekega moža. Slednji je poslal prijatelja patra vprašat, zakaj ga noče spovedati, pa mu je odvrnil: »Povej mu, da naj si bodisi odreže roke bodisi podaljša rokave srajce.« Nekoč pa je ukazal 11-letnemu dečku poklicati očeta, ki je dečka poslal patra vprašati, kdaj se mu bo uresničila milost, za katero mu je svetnik dejal, da se mu bo zgodila. Ko je ta oče prišel k patru, mu je zabrusil: »Prasec, ali se ne sramuješ, da oblačiš svojega sina tako? Kratke hlače, pa če ga vidi kakšno dekle? Pomni, plačali bomo tudi za grehe misli, ki smo jih storili narediti drugim. Kakšen prasec si!«

Pater Pij pa je bil precej osamljen v tem boju. Eden od njegovih duhovnih sinov je zapisal: »Glas protesta proti modi se dviguje le iz ust patra Pija. V Rimu si vsi duhovniki zatiskajo oči in gredo naprej..« Na to je Pater odgovoril: »Riba smrdi pri glavi!« Kako aktualne so te besede, glede na to, da se zatiska oči pred tem, kako hodijo ljudje oblečeni tudi na svete kraje, žal pa sobratje ne opozarjajo pred tem, ker se bojijo reakcij, čeprav iz lastnih izkušenj vidim, ako opozorila počasi zaležejo, tudi vernikom pa postane počasi mar, da se uredijo in oblečejo drugače za v cerkev, če je le kaj dobre volje.

Nič manj strog ni bil Božji služabnik, don Dolindo Ruotolo, ki je večkrat povzdignil glas proti nedostojnim načinom oblačenja oz. modam. Moda izhaja iz latinščine in pomeni »način«, zlasti se nanaša na oblačenje in urejanje. Takole piše don Dolindo: »Žena, ti si Božja stvaritev, zelo častitljiva stvaritev, duša združena s telesom, da bi slavila Boga, ne pa vaba in razvedrilo pokvarjenih moških. Vsako moda in vsak nespodobni okras uporabljaš, da bi pokazala umetno lepoto, ki jo dosežeš z lišpanjem, tako pa, namesto da bi slavila Boga, ga žališ s svojimi krivdami. Si mar na zemlji, da se tako kvariš? Pomisli, da je Božja sodba blizu in da se, medtem ko se za telo odpre grob, za dušo mora odpreti nebo.

‘Ko pomislite na svojo obleko – je zapisal papež Pij XI. -, pomislite tudi, o žene, na kaj vas z bo zreducirala smrt!’ Vse od izvirnega greha naprej gledanje telesa vzburja pogled moškega, zato je Bog hotel, da je telo pokrito. Zato se torej ti moraš oblačiti tako, da pokriješ meso, ne da ga kažeš, oblačiti se moraš, da se spomniš, da si Božja last in da si svetišče Svetega Duha. Bog svoje ustvarjeno bitje oblači, Satan ga slači, ker je namreč nečisti duh, se raduje v vsem, kar je omalovažujoče. Nedostojna ženska je po ulicah trofeja, s katero hudič vihra proti Odrešenju. Pohujšljiva ženska ne uboga Boga, papeža in duhovnikov, temveč samo Satana in zlobne usmerjevalce mod, pripravljena poleti nositi krzno, tudi pozimi pa hoditi naokrog z dekoltejem in kratkim krilom. Ne govori, o ubogo Božje bitje, da ne moreš nositi dovolj dolgih kril, ker te motijo – če bi ti to ukazovala moda, se ne bi pomišljala to storiti. Pomni, da te nespodobna moda dela praktično žensko vseh in pohotni pogledi moških te ponižajo vsakokrat, ko se ustavijo na tebi s svojimi nečistimi željami, tako da postaneš kakor pocestnica in se po lastni krivdi ponujaš umazanim pogledom pregrešnih moških in se vrneš domov polna krivde in zla. Praviš: ‘Močno trpim vročino, moram se lahko obleči, potrebujem svežino!’ s takšnim razmišljanjem pa se lahko zreduciraš na raven Zulujev v Afriki in si domišljaš, da si opravičena. Toda vedi, da ko se oblačiš na nespodoben način, obnavljaš grozote, ki so Jezusa ponižale na njegovo ranjeno goloto. Ali boš imela pogum na svojem telesu obnoviti mu grozoto in trpljenje golote? Pokrij svoje telo, obleci si čistost in boš očistila Jezusove rane; podari mu, združeno s svojim trpljenjem, žrtev prenašanja malo vročine in pokoro ene odpovedi, naredi to iz ljubezni in sodeluj z njim pri reševanju duš, za katere je prelil svojo Kri tako, da se vsaj trudiš, da jih ne pohujšaš.«

Božji služabnik iz Neaplja tako spominja na teološko dejstvo, kako se dragocene reči pokriva, da bi se jih odkrilo samo ob primernem času, nato pa ponovno zakrilo – zato se uporablja velum za pokrivanje svetega posodja, ki se ga odkrije pri darovanju, da se izvede najsvetejša daritev, iz katere prihaja za nas življenje. Podobno velja za žene in dekleta, ki se pokrivajo in skrivajo, ki se pokrijejo predvsem pri sveti maši pred Bogom, da bi izrazile vso svojo ponižno vdanost, potem pa se žene odkrijejo le pred svojim zakonitim možem, da bi se rodilo novo življenje. Skratka, gre za veliko dragocenost ženskega telesa.

Redovnice so oz. naj bi bile – v današnjih časih je žal bolj tako s tem – zakrite pred svetom, odkrite jih pa vidi edinole njihov ženin, Jezus Kristus, v edinosti z Očetom in Sv. Duhom. Na koncu se ozrimo še na to, kar nam v svoji knjižici ‘Ženska moda’ pravi salezijanec don Giuseppe Tomaselli, sicer znan po čudežih in širjenju dobrega katoliškega tiska. »[Jaz, Jezus,] sem prijazno ravnal s samarijansko ženo in se dotaknil srca Marije Magdalene. Nekega dne pa sem izrekel te ognjevite besede: ‘Gorje tistemu, ki pohujša le enega samega od teh malih, ki vame verujejo – bolje bi bilo zanj, da bi mu bil na vrat obešen mlinski kamen, ki ga vleče osel, in bil vržen v globine morja. Gorje svetu zaradi pohujšanj.’ (Mt 18,6-7). Tisti, ki izreče te besede, je Bog. Je Vrhovni Sodnik človeštva, ki bo moral izreči razsodbo za vsako dušo: nebesa ali pekel. O ženska, ki slediš modi, pomni, da so vsi pogledi, obrnjeni nate s pregrešnostjo, doma ali zunaj, grehi, ki se delajo, pripišejo pa se tebi, bolj kot drugim, ker si ti njihov zavestni vzrok. Nekega dne, ko te bo smrt iztrgala svetu in se boš pojavila pred menoj, da bi bila sojena, boš videla grehe, ki so jih storili moški, ko so te videli v nedostojni obleki, ti sama pa boš ostala zgrožena nad njimi! Kakšen izgovor boš našla zame? Gorje ti, o žena za tvoja pohujšanja. Zaman moji duhovniki povzdigujejo glas in podajajo sveta opozorila v svetišču […]. Zatorej naj velja poziv enega od teh duhovnikov dekletom in ženam, naj se primerno in dostojno oblačijo, hkrati pa naj skrbijo tudi za lepo obleko svoje duše.

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina