Pred kratim je s strani Narodne in univerzitetne knjižnice bila digitalizirana knjiga Razlaga svete maše po častitljivem očetu Martinu Cochemu, ki je v slovenščini izšla prvič leta 1875. Ponatisa sta sledila v letih 1879 in 1905. Knjiga je sedaj prosto dostopna v PDF obliki na tej povezavi: DLIB
Na vprašanji, kdo je bil avtor in zakaj bi se po več stoletjih od izdaje sploh morali zanimati za to knjigo, bom na kratko skušal odgovoriti v naslednjih vrsticah.
P. Martin von Cochem se je rodil leta 1630 v slikovitem mestu Cochem (danes Nemčija), skozi katero teče reka Mozela. Odraščal je v verni družini in se že mlad pridružil kapucinom, kjer se je vse od noviciata izkazal z gorečnostjo in zvestobo redovnemu pravilu. Po duhovniškem posvečenju je postal profesor teologije in v tej službi deloval več let. Vsled posledic tridesetletne vojne in nato še kuge v Porenju so bili prisiljeni zapreti šole in noviciate in tako so se p. Martin in njegovi sobratje popolnoma posvetili duhovni in telesni oskrbi trpečih. P. Martina je najbolj bolela verska nevednost ljudi, ki so v hudih časih ostali brez svojih pastirjev. Odločil se je sestaviti nekaj kratkih ljudskih razprav o verskih resnicah in dolžnostih. Tako je leta 1666 v Kölnu izšlo prvo njegovo delo, ki je bilo med ljudmi zelo dobro sprejeto. Zaradi uspeha tega prvega dela so ga predstojniki spodbudili, da bi nadaljeval po tej poti.
Tako je poslanstvo pobožnega patra postalo pridiganje in pisanje za množice. Prepotoval je škofiji Trier in Ingelheim, ljudje so se zgrinjali k njemu, mnogo se jih je spreobrnilo ob njegovem pridiganju. V svoji gorečnosti je vztrajal do konca in vse do svoje smrti. Star več kot osemdeset let v samostanski kapeli spovedoval s pomočjo ušesne trobente. Intervale med misijoni je koristno uporabljal za sestavljanje novih del. Umrl je leta 1712.
Razlaga svete maše je nedvomno njegovo najuspešnejše delo. Po lastnem pričevanju je za sestavo te knjige potreboval tri leta. Preučeval je Sveto pismo, svete Očete, koncile, svete Učitelje in življenja svetnikov, da bi v nekaj sto straneh strnil pravilno razlago svete maše. Knjiga je takrat razveselila nemško govoreče katolike, po mnogih prevodih v tuje jezike pa je postala splošno znana in cenjena.
V upanju, da vas spodbudim k branju te krasne knjige, izpostavljam dve točki 25. poglavja knjige, z naslovom Način sveto mašo darovati (str. 365-366). Verjamem, da večina kljub letom udeleževanja pri svetih mašah, o tem ni slišala ničesar.
21. Pazi tudi na to, da boš vsako sv. Mašo po mašnikovih rokah Bogu daroval, rekoč: „ O Gospod! Darujem ti po mašnikovuh rokah tvojega preljubega Sina“. S temi besedami izrečeš: „ O Gospod! Nisem vreden pristopiti k altarju in tvojega Sina vzeti v neposvečene roke; zato pristopim samo v duhu in pomagam mašniku sv. hostijo in kelih povzdigniti“. O angleškem kralji Henriku I. piše Rajnald (ad an. 1341, n. 34.), da je bil vsak dan pri treh sv. mašah in je na stopnjicah pred altarjem klečal. Pri povzdigovanji sv. hostije in keliha je mašnika prijel za roke in z njim v svoje veliko veselje povzdigoval presv. zakrament. Ko bi bilo to še v navadi, bi gotovo vsak hitel, da bi bil pervi v cerkvi in bi z mašnikom povzdigoval; ker pa to zdaj ni več v navadi, je dovolj, če rečemo: „O Gospod! darujem ti po mašnikovih rokah tvojega preljubega Sina”.
22. V naše veliko zasluženje je tudi, če ne darujemo samo sv. hostije, ampak tudi kri Kristusovo. V življenji sv. Magdalene Paciške (c. 101.) beremo: „Ti svetnici je Bog razodel, koliko moč ima darovanje sv. kervi Kristusove, ki pravično, z grehi zasluženo jezo božjo potolaži. Bog se je proti nji pritožil, da je tako malo ljudi, ki bi skušali njegovo jezo potolažiti. Opomnil jo je tudi, da naj ona to stori. V ta namen je darovala velikokrat, navadno 50 krat na dan presv. kri Kristusovo za žive in mertve; v plačilo ji je Kristus večkrat razodel, da je z daritvijo presv. kervi več grešnikov spreobernila in duš iz vic rešila”.
