Marija kot Soodrešenica skozi zgodovino (17. in 18. Stoletje)

Za ta zapis se naslanjam na raziskave p. Paola Maria Siana, da bi okrepili naslov Božje Matere kot Soodrešenice. Podobno bo tudi nadaljevanje slonelo na raziskavah tega odličnega patra, velikega Marijinega častilca in strokovnjaka za prostozidarstvo in podobne tematike.

Da je ta marijanski naziv že implicitno vsebovan v Svetem pismu, kasneje pa so ga predlagali sveti očetje in teologi, nam bodo izpričali nekateri avtorji 17. in 18. Stoletja.

Katoliški krogi imajo že nekje od 17. stoletja naprej težave z nazivom Marije kot Soodrešenica, to pa zaradi protestantskega vpliva, ki ne sprejema nikakršnega človeškega posredovanja pri odrešenju. Naj spomnimo, da je Marija sicer res najvišje od vseh ustvarjenih bitij, je tudi višje od angelov, zato pa je njihova Kraljica (Kraljica angelov), vendar pa je vseeno popolnoma človeško bitje, spočeto po dveh ljudeh, in sicer sv. Joahimu in sv. Ani, kakor nam je znano iz izročila Cerkve. Treba je reči, da je Luter sicer gojil določeno spoštovanje do Božje Matere, saj ji je vselej priznaval naziv Božje porodnice ali Bogoródice (gr. Theotókos), naziv, ki ga niti danes ne oporekajo t. i. marijanski minimalisti. Zato naj bi bilo češčenje Božje Matere zelo »korektno«, »v mejah normale« itd. Tudi mi seveda zagovarjamo, da ostanejo neke meje normale, ki so tiste, da stvar ne preide v neke vrste »fideizem«, kakršnega lahko zasledimo pri številnih, ki se imajo za Marijine častilce. Gre za neko čustveno in čutno vero, ki pravzaprav izključuje vsakršno razumno pristopanje k veri in njenim resnicam. Tudi do Marije pristopamo z vero, okrepljeno z razumom. Res ni težko, če se le malo potrudimo, saj so verske resnice, ki zadevajo Marijo, tudi razumne, kakor so zaradi tega razumne tudi pobožnosti do nje.

Vseeno pa velja pravilo, da Marije nikdar dovolj ne častimo, hkrati pa je treba poudariti, da veliko češčenje Božje Matere, kakor bomo videli, pomeni tudi veliko češčenje Božjega Sina, kakor tudi Troedinega Boga v vseh treh Osebah – Očetu, Sinu in Svetem Duhu. Pojdimo torej ponovno v 17. in 18. Stoletje, ko so predvsem janzenistični krogi širili delo pravnika Adama von Widenfelda »Salvatricem aut Corredentricem«. Raziskovalec Carlo Francovich je ugotovil, kako so pogosto bili ljudje dvojni pripadniki tako prostozidarskih lož, kot tudi janzenističnih krogov, in sicer na Češkem, v Avstriji, v Toskani, Papeški državi in drugod, če pa niso bili dvojni člani, so se ideje obojnih krogov vsaj močno mešale med seboj. Žal se je tudi Sveta inkvizicija borila proti temu nazivu Božje Matere, se je pa naziv veliko rabil v teoloških delih in pridiganju izven ozemelj Papeške države, ko govorimo o 17. in 18. Stoletju, predvsem s strani jezuitov, kar je nadvse zanimivo.

Provincial perujske jezuitske province, Leonardo Peñafiel (1597-1657) pravi, da je Marija: »Soodrešenica in Srednica, kakor so govorili sveti očetje«

Eden od prvih tovarišev sv. Ignacija Lojolskega, p. Alfonz Salmerón, SJ (1515-1585), ki je bil teolog na tridentinskem koncilu, imenuje v svojem posthumno izšlem delu “Commentarii in Evangelicam Historiam, et in Acta Apostolorum” (Tomus III, Nunc primum in lucem editus. Permissu Superiorum, Coloniae Agrippinae, 1602) Marijo »Corredemptrix, Mediatrix, et Coopeteratrix salutis humani generis, … singularem Advocatam«. Imenuje jo torej: »Soodrešiteljico, Srednico in Sodelavko pri človeškem odrešenju … posebno Pomočnico«. Podobno ji naziv »Soodrešenice« daje jezuit Jeronimo De Guevara, ki pa pravi tudi, da je Kristus Novi Adam, Marija pa Nova Eva – Eva je prinesla smrt, Marija življenje. Marijo imenuje kot Soodrešenico in Varuhinjo (Subsidiatricem). Jezuit Andrés Pinto Ramirez (1595-1654), docent na univerzi v Salamanci imenuje Marijo za »Soodrešenico, združeno z Odrešenikom«, »Soodrešenico Bogorodico«, »Sokraljujočo Nevesto«, »Soodrešiteljico človeškega rodu«. S tem zadnjim nazivom jo poimenuje tudi jezuit Fernando de Quirino Salazar S.J. (1576-1646), kar ta zelo cenjeni pater ponovi tudi kasneje, ko postane zelo pomemben član španske inkvizicije. Kasneje (1651) Marijo imenuje Soodrešenico jezuit Diego de Celada, rektor Cesarskega jezuitskega kolegija v Madridu. Še kasneje jo tako poimenujejo jezuiti p. Juan Eusebio Nieremberg y Otin (1595-1658), p. Ildefonso De Flores S.J., p. Christophoro de Ortega S.J. (1598-1686) in p. Cristobal de la Vega S.J. (1595-1672).

sv. Alfonz Ligvorij je Marijo poimenoval kot »Soodrešenico«, ker je sodelovala s Kristusom, da bi se ljudje »rodili za Milost«, Marija pa je tudi »sodelovala pri njihovem rešenju«.

V Firencah imamo generalnega definitorja servitov, p. Pietra Paola Gherardija, ki leta 1671 poimenuje Marijo kot »Soodrešenico človeške narave« in »Soodrešenico človeka«. Provincial perujske jezuitske provinae, Leonardo Peñafiel (1597-1657) pravi, da je Marija: »Soodrešenica in Srednica, kakor so govorili sveti očetje«. V Rimu so tako poimenovali dominikanski pridigarji, pa tudi kak cerkveni dostojanstvenik, kot recimo arhidiakon in doktor prava ter svete teologije Roberto Valia. V Milanu je tako Marijo poimenoval bosonogi avguštinec, profesor teologije, p. Angelo Maria iz San Filippa. Podobno še nekaj italijanskih jezuitov. Imamo pa recimo jezuita, p. Françoisa Nepveua (1639-1708), ki je Marijo poimenoval za »Soodrešenico ljudi« na Dunaju. Na Poljskem za Soodrešenico imenujeta Marijo jezuit Kasper Druzbicki (1589-1662) in dominikanec Justin Mieckow.

V Neaplju se bomo najprej ustavili pri jezuitu Francescu Pepeju (1684-1759), ki ga je zelo cenil sv. Alfonz Ligvorij. P. Francesco tako pravi, da je sama Sv. Trojica hotela Marijo kot »Soodrešenico človeškega rodu«, kar je po njegovem prepričanju »neovrgljiva resnica« in da bi bilo »zanikanje tolikšne slave Božji Materi« nasprotovanje svetim očetom, teologom in samemu Svetemu pismu, ki nam vsi kažejo Marijo kot »drugotni vzgib našega odrešenja«, kar pa je, kot pravi, resnica, ki jo krivoverci, kot sta Luter in Kalvin, zanikajo. P. Pepe pravi, da moramo Marijo imenovati »naša Soodrešenica«, da je Jezus hotel, da mi živimo v hvaležnosti do »Matere kot Soodrešenici vsega ponovno pridobljenega nagnaravnega Bitja«. Nato pater govori, da je Marija zadostila za »Evine ruševine«, kar bi bilo dovolj, da jo »okronamo z diademom Soodrešenice, ki je v edinosti s svojim Sinom«. In še: »Ona je, ker je Soodrešenica človeškega rodu, ocean vseh dobrot, da bi z njimi vse obogatila.« Marija tudi ni samo del Cerkve, temveč je več od tega, saj je »Soodrešenica« Cerkve, »prava Soodrešenica človeškega rodu«. V Neaplju pa seveda ne moremo mimo sv. Alfonza, škofa škofije Sant’Agata dei Goti in predstojnika redemptoristov, ki jih je ustanovil, ki je leta 1770 v delu “Opera Dogmatica contro gli eretici pretesi riformati. Dedicata alla Santità di N.S. Papa Clemente XIV” Marijo poimenoval kot »Soodrešenico«, ker je sodelovala s Kristusom, da bi se ljudje »rodili za Milost«, Marija pa je tudi »sodelovala pri njihovem rešenju«.

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina