Lažna izbira med progresizmom in konservatizmom

V Firencah rojeni nemški filozof Dietrich von Hildebrand, ki se je pa šolal v Nemčiji, velja za »cerkvenega učitelja 20. Stoletja«. Res je, da je bil najprej personalist, a je kasneje uvidel, da je potrebno za pravo teološko smer v Cerkvi temeljiti na katoliški filozofski podlagi. V svoji knjigi »Trojanski konj v Božjem mestu« v 1. Poglavju spregovori o lažni alternativi med naprednjaško miselnostjo v Cerkvi ali progresizmom ali naprednjaštvom in konservatizmom kot tisto miselnostjo, ki temu naprednjaštvu nasprotuje. Pred kratkim je umrl eden od najbolj znanih teologov zadnjega koncila in pokoncilskega obdobja, Hans Küng, eden od tistih, za katere naš filozof pravi, da: »širijo diletantistično teologijo, ki so jo sami iznašli,« zaradi česar: »ne moremo ne biti navdani z globoko žalostjo, kakor tudi ne moremo, da ne bi bili globoko zaskrbljeni.« Von Hildebrand pravi, da se pred nas postavlja lažna alternativa, ki pa popači pravo Kristusovo sporočilo, ta alternativa pa je v tem, ali izberemo bodisi »sekularizirane ideje progresizma, ali pa nas imajo za koservativce, ki bi naj, obenem s takšnimi idejami zavračali tudi avtoriteto koncila«. Ali torej imamo zavezujoče izreke cerkvenega nauka, katerim smo se dolžni podrediti? Omenjeni Küng pravi, da temu ni tako: »V Cerkvi je vsaka izjava delo človeških rok, ker pa je človeška, meji na zmoto… Polemično definirana izjava, kar je dogma je, meji na zmoto na povsem poseben način.« Pomeni, da naj bi se, v duhu učitelja švicarskega teologa, ki pa je Hegel, iskalo neko zlato sredino med resnico in zmoto, v duhu dialektike, ki jo je učil – teza, antiteza, sinteza. Resnica bi naj bila teza, zmota antiteza, treba pa je dobiti nekakšno sintezo med obojim.

Če podamo besedi »naprednjak«, ki jo bomo raje uporabili od tujke »progresivec«, in konservativec na drugi strani, imamo lažno izbiro, saj se, pravi von Hildebrand, nujno predpostavlja, da bi morali biti bodisi na eni bodisi na drugi strani, kar torej privede do predalčkanja ali etiketiranja ljudi, Karl Rahner pa je celo dejal, da morata vselej obstajati ti dve fronti, da imamo torej na eni strani naprednjake, ki predstavljajo dinamičnost zgodovine, ali naj bi to predstavljali, po drugi strani pa imamo konservativce, ki ta proces zavirajo. V resnici se je v Cerkvi že med koncilom zajahalo to lažno izbiro, torej med drvečim avtomobilom, ki drvi v peti prestavi v prihodnost, pa med tistimi, ki zavirajo vse skupaj, ker pravijo drvečim, da naj vendarle upočasnijo zadevo, ker se sicer ne bo doseglo nobenega napredka, pa raje zagovarjajo potovanje v drugi prestavi. Nazadnje se doseže kompromis, pa avto drvi v četrti prestavi, namesto v peti, drvi pa vseeno proti »vzhajajočemu soncu prihodnosti«. Po Rahnerjevo je obstoj obojih nujen, oboji pa bi se morali med seboj tolerirati z ljubeznijo. Danes bi rekli – z usmiljenjem. To so si želeli tudi določeni teologi v Sloveniji nekaj let nazaj, le da niso povedali tistega pravila, vzetega iz Orwellove ‘Živalske farme’, po katerem so vsi usmiljeni, vendar so nekateri bolj usmiljeni od drugih oz., če smo natančnejši – do vseh moramo biti usmiljeni, do nekaterih pač bolj kot do drugih.

Von Hildebrand se sprašuje, če je to odraz resničnosti, namreč to večno pospeševanje in zaviranje, ki je del cerkvenega življenja zadnjih šestdeset let. Da bi lahko odgovorili, pravi, moramo pogledati, kateri sta pravi definiciji »konservativca« in »naprednjaka«. Treba je pogledati na splošni človeški pomen obeh oznak.

Zagotovo obstajajo ljudje, ki so navezane na to, kar poznajo in na kar so navajeni,  ne glede na samo notranjo vrednost stvari. Nekatere reči so jim drage in so jim blizu le zato, ker so nanje navajeni, saj dajejo neki zadovoljiv okvir njihovemu življenju. Vse, kar je novo in nenavadno, jih plaši in jih dela sumničave, prav zato, ker je takšno. Po temperamentu bi takšne ljudi mogli označiti za »konservativne«. Drug tip ljudi pa vse, kar je novo in nenavadno, posebej privlači – nekaj imajo radi, samo ker je novo, kar je stvar navade, se jim zdi dolgočasno, saj je navada to naredila takšno, da ni več važno, kakšna je vsebina ali vrednost stvari. Išče se spremembo, uživa se v neki stvari toliko bolj, kolikor bolj se zdi ali je nova. Takšne ljudi lahko imenujemo »progresisti«.

»Zagotovo obstajajo ljudje, ki so navezane na to, kar poznajo in na kar so navajeni,  ne glede na samo notranjo vrednost stvari. Nekatere reči so jim drage in so jim blizu le zato, ker so nanje navajeni, saj dajejo neki zadovoljiv okvir njihovemu življenju. Vse, kar je novo in nenavadno, jih plaši in jih dela sumničave, prav zato, ker je takšno. Po temperamentu bi takšne ljudi mogli označiti za »konservativne«. Drug tip ljudi pa vse, kar je novo in nenavadno, posebej privlači – nekaj imajo radi, samo ker je novo, kar je stvar navade, se jim zdi dolgočasno, saj je navada to naredila takšno, da ni več važno, kakšna je vsebina ali vrednost stvari. Išče se spremembo, uživa se v neki stvari toliko bolj, kolikor bolj se zdi ali je nova. Takšne ljudi lahko imenujemo »progresisti«.« Takole pravi von Hildebrand in pove, da ni težava, dokler gre za vprašanje človeškega temperamenta, saj smo si ljudje po tej plati različni, težava pa nastane, ko ta temperament vpliva na položaj, ki ga nekdo zavzame do resnice in pravih vrednot, saj se takšnemu gledanju ne more dati nobene legitimnosti, nobene pravice do obstoja, ker ne gre za objektivni pogled. Lahko bi rekli, če damo en neumen primer, da nima pri tem, ali je voda mokra prav nič, komu to ustreza, komu pa ne. Če bi namreč dali to lažno razlikovanje, potem bi lahko dejali, da je konservativcem pač všeč, da je voda mokra, ker je tako vedno bilo, ker so navajeni in še kaj, progresivcem pa to ne ustreza, ker bi radi nekaj novega – da, tudi nov občutek bi radi. Z Orwellom bi zato slednji rekli, da stvar rešimo tako, da rečemo, da je voda »nesuha«, v smislu »novoreka« (newspeak) iz 1984. Gre torej, kot vidimo, za neke nove vrste nominalizem. A nadaljujmo s von Hildebrandom.

»Ko govorimo o temeljnih stvareh, kakor je bistvo duhovnega človeka, svobodna volja, razločevanje med telesom in dušo, neumrljivost duše, objektivno nasprotje med dobrim in zlom, tedaj je temeljna stvar ugotoviti, kaj je resnično in kar je lažno. Ko imamo takšne teme, je govoriti o konservativnem ali progresivnem pogledu naravnost absurdno. Reči na primer: trdno se držim načela, da je volja svobodna, ker sem navajen na to prepričanje in ker se je do zdaj vedno tako mislilo, bi ne bilo nič manj absurdno kot trditi: dvomim v to svobodo, ker so jo vedno vsi sprejemali, ker ni »nova«, medtem ko je njeno zanikanje novo in dinamično mišljenje. Edini smiselni način opredelitve glede tega pa je: prepričan sem, da je človek svoboden, ker je to resnica.«

Kakršenkoli drug motiv, razen zavzemanje za resnico, je brezpredmetna stvar, kakor če bi nekdo neko sliko definiral kot lepo samo zato, ker jo je naslikal njegov bratranec. Enkrat za vselej bi morali razumeti, da se odločiti za to, kar je resnično in kar ima resnično vrednost, ne glede na vsako nihanje mod določene dobe, ni znamenje konservativne drže, temveč je odgovor na neko zahtevo, ki je v samem bistvu resnice in vrednot. Naravnost absurdno bi bilo nekoga imeti za konservativca, ker se vse življenje drži načela, da je dva plus dva štiri. Ko se ne razume, da je temeljiti v resnici, ne glede na svoj značaj, edini smiselni odgovor, ampak se v tem vidi konservativno držo, je to samo znamenje, da se ne razume bistva resnice. To velja za vsakega človeka, ki v odnosu do tez, za katere je edina pomembna stvar njihova resničnost, začne govoriti o »konservatizmu« in »progresizmu«, o »novem« in »starem«.

Von Hildebrand nato nadaljuje, da ko govorimo o rečeh, kjer je pomemben samo odgovor, ki je v skladu z resnico, govoriti o »konservatizmu« in »progresizmu« ni samo absurdno, ampak tudi neumno. “Kakršenkoli drug motiv, razen zavzemanje za resnico, je brezpredmetna stvar, kakor če bi nekdo neko sliko definiral kot lepo samo zato, ker jo je naslikal njegov bratranec. Enkrat za vselej bi morali razumeti, da se odločiti za to, kar je resnično in kar ima resnično vrednost, ne glede na vsako nihanje mod določene dobe, ni znamenje konservativne drže, temveč je odgovor na neko zahtevo, ki je v samem bistvu resnice in vrednot. Naravnost absurdno bi bilo nekoga imeti za konservativca, ker se vse življenje drži načela, da je dva plus dva štiri. Ko se ne razume, da je temeljiti v resnici, ne glede na svoj značaj, edini smiselni odgovor, ampak se v tem vidi konservativno držo, je to samo znamenje, da se ne razume bistva resnice. To velja za vsakega človeka, ki v odnosu do tez, za katere je edina pomembna stvar njihova resničnost, začne govoriti o »konservatizmu« in »progresizmu«, o »novem« in »starem«.”

Ob temi te lažne izbire se bo potrebno še ustaviti, tako na področju filozofije, kakor na področju katoliške vere in nauka.

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina