Koren nerodovitnosti modernega katolištva

Dom Jean-Baptiste Chautard, trapistovski opat samostana Sept-Fons, v enem od svojih del opiše pogovor s prvim ministrom Francije v začetku 20. stoletja. To je bil takrat zloglasni „tiger“, Georges Clemenceau. Dom Chautard je bil izbran, da v pogovorih z državo reši obstoj meništva v Franciji.

Odgovoril bom na vaše vprašanje: Kdo je trapist? Zakaj ste postali trapist? In ne da bi dolgvezil preko mere, se bom zadovoljil s tem argumentom: vera, ki ima za temelj Evharistijo, mora imeti menihe, zaobljubljene češčenju in pokori.

Evharistija je središčna dogma naše vere. Naziva se jo kot tvorno dogmo katoliške pobožnosti. To ni papeštvo, kakor zgleda mislite. Papeštvo ni nič drugega kot nosilec Kristusove besede. Zahvaljujoč papeštvu verni ohranjajo nedotaknjeno dogmo in moralo, ki jo je učil Jezus Kristus. Papeštvo je zaščita, ki nas ohranja na poti, začrtani s strani našega božanskega ustanovitelja. Ampak samo Kristus ostaja Pot, Resnica in Življenje.

Torej, Kristus ni ne neznano kam izginulo, niti oddaljeno bitje, o katerem razmišljamo. On živi, živi med nami, navzoč je v Evharistiji. Zato je Evharistija osnova, središče in srce vere. Vsako življenje se prične tam, ne od drugod.

Vi ne verujete. Mi pa verujemo, mi. Verujemo trdno, odločno, v globini našega bitja, da v tabernaklju vsake naše cerkve Bog prebiva pod podobo hostije.“

V svojem odgovoru pride tudi do tega:

Maša je je božanska žrtev Kalvarije, ki se vsak dan ponavzočuje med nami. Vse dni Kristus daruje Očetu svojo smrt po rokah duhovnika, natanko tako kakor v nebesih v maši slave prikazuje svojemu Očetu veličastne brazgotine svojih ran, da ohranja odrešenjsko učinkovitost križa. Vse dni pri maši Kristus obnavlja neizmerno delo odrešenja sveta.

Tega dogodka, največjega kar se jih na zemlji lahko zgodi, pomembnejšega od hrupa vojska, zdravilnejšega od vsakršnega znanstvenega odkritja, mislite, da bi se lahko udeleževali brez drgetanja vsega našega bitja… ni mogoče navaditi se na sveto mašo. Kakšna bi sicer bila naša vera?

Na križano Ljubezen se skušamo odzvati s križajočo ljubeznijo… Naše življenje vas škandalizira, zdi se vam proti naravi. Da, bilo bi, če bi ne imeli vere v Evharistijo. Toda verujemo v božanskega Križanega in ga ljubimo; mi, ki se po obhajilu združujemo z njegovim življenjem.“

Vse pokoncilske spremembe so v bistvu šle v smeri, da se zmanjšuje pomen žrtve in pomen resnične navzočnosti.
Žrtev je bila napadena z novim obredom svete maše, zamenjavo oltarjev z mizicami, odstranitvijo darovanjskih molitev, odstranitvijo pristopnih molitev, vnosom neformalnosti in mnogimi drugimi prijemi.

Evharistija je v svojem bistvu bila napadena z obhajilom na roke, odstranitvijo spoštljivosti, zanemarjanjem skrbi za vsak delček, slabo katehezo, inzistiranjem na besedi kruh.

Naše življenje vas škandalizira, zdi se vam proti naravi. Da, bilo bi, če bi ne imeli vere v Evharistijo.

Mnogi so se, zaradi razsula v odnosu do Žrtve začeli zatekati k adoraciji, da bi rešili, kar so si zamišljali, da se da rešiti, brez odnosa do Žrtve. Naredili so pa izjemno napako, ker so pozabili, da ni zakramenta brez žrtve. Da bi se popravil naš odnos do Evharistije se mora nujno popraviti naše javno češčenje, naše bogočastje, naš odnos do svete maše.

To prenova je v polnosti mogoča samo preko splošne razširitve tradicionalne latinske svete maše. Samo takrat bo naša vera spet začela sejati rodovitna semena, iz katerih bodo klili možje in žene, zaobljubljeni češčenju in pokori.

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina