Sveta smrt dr. Franceta Prešerna

UVOD

Leta 2017 sem na blogu Ad Dominum objavil krajši zapis o smrti dr. Franceta Prešerna. Do danes si ga je ogledalo več kot pet tisoč ljudi. Zaradi zanimanja, predvsem pa skoposti podatkov, ki jih lahko najdemo na spletu, se mi zdi vredno napisati kaj več o tem. Slovenska biografija o Prešernovi smrti piše le to, da je „prebiral Biblijo in Kempčana, slednjič je poklical Dagarina in prejel verska tolažila“. Sam se tukaj opiram na delo Prešernova vera, ki jo je napisal Mirko Mahnič in je izšlo pri ljubljanskih Knjižicah, leta 1989. Za ta trud smo mu lahko zelo hvaležni.

VERSKO ŽIVLJENJE

Prešerna ne moremo navleči na nobeno stran ampak ga moramo obravnavati celostno. Leta 1949 je Boris Ziherl v ideološki bedi napisal, da „Prešeren zavrača vsako religijo“. Zase pa je Prešeren pravil, da je „nejeveren, a vendar veren“.

V otroštvu je France odraščal v zelo verni družini. Mati Mina je bila cerkvena pevka, versko izobražena in zelo zvesta Cerkvi. V sorodstvu so imeli šest duhovnikov. Duhovnik je postal tudi njegov brat Jurij. Mati Mina je v vasi skrbela za molitve pri umirajočih. Ko je umiral njegov petnajstletni brat Jožef, pa mati ni bila sposobna brati in tako je, še ne osemnajstletni France, bratu bral molitve za umirajoče. V njem so se kmalu začeli zbujati verski dvomi, ki so v sodelovanju z neurejenim življenjem botrovali velikim nesrečam in nesrečnosti v življenju. Prešeren je veliko trpel in enkrat mu je prijatelj, duhovnik Holzapfel rekel: „Ti si nisi takega stanu izbral, da bi bil prav srečen; bolje bi bilo zate, ko bi bil postal duhovnik.“ Prešeren ni odgovoril.

Prešeren je bil velik sovražnik janzenizma, ki ga je širil in vzdrževal predvsem visoki kler. Zaničeval je njihovo farizejsko, oblastno, trdosrčno mračnjaštvo. Pod njimi je v istem času trpel tudi Baraga. Prešeren je hodil k sveti maši brez pridige, ob enajstih. Je pa vselej želel, da mu o pridigi kaj pove nečakinja. Rad se je udeleževal večernega rožnega venca pri Ani Jalnovi, ker je, kakor je sam pravil „takale domača pobožnost njegova otroška leta ganljivo v spomin sklicevala“. Ta ga je skušala utrditi v veri z marijansko pobožnostjo, saj je pesnik pravil, da ima na Šmarni gori teto, h kateri je tudi večkrat zahajal.

Dobre duhovnike je Prešeren izjemno cenil in jih tudi javno hvalil. O sošolcu Šimnu Volku, ki je umrl kot dekan v Radovljici, je večkrat rekel: „Tako nedolžno kot Volk pa ni noben med nami živel“.

O Prešernovih grehih, napakah in razuzdanem življenju vedo drugi veliko povedati in prav diabolično se izpostavlja njegove največje nesreče. Pijanost iz človeka izvleče vse najslabše. Kmalu zatem pa pride streznitev, ostane teža greha in očitek vesti.

Obstaja pa nekaj, kar nesrečnika dela velikega. To je ljubezen. Prešeren je resnično ljubil. Verjel je v resnico, dobroto in lepoto. Radodaren je bil in občutljiv za stisko ljudi. Bil je izjemno radodaren in sočuten, pa naj si je šlo za dajanje miloščine vlačugi ali pomoč kanoniku, ki se je pijan valjal na tleh.

Eden najboljših pokazateljev celotnega človekovega življenja je njegova smrt. Za ljudi, ki so umrli najbolj sramotne in nesrečne smrti, smemo upati, da so uspeli v poslednjem trenutku obuditi popolno kesanje. Določeni ljudje pa umrejo na tako lep način, da smo lahko skoraj gotovi, da so bili ali še bodo – po dobi očiščevanja v vicah – deležni zveličanja. Eden izmed takih je tudi največji slovenski pesnik, dr. France Prešeren.

UMIRANJE

Liberalci so si zelo želeli predstaviti, da je bil Prešeren do smrti brezveren, veri sovražen (kar nikoli ni bil) in so nato enostavno trdili, da so ga krščansko umreti prisilili cerkveni ljudje in sorodniki. Drugačna podoba pa izvira iz pesnikove izpovedi in iz izpovedi različnih prič.

Dva meseca pred smrtjo je Prešeren že ležal na smrtni postelji, jedel ni nič. Samo limonadno vodo je pil in eno ali dve žlici posirjenega mleka. Lenki je takrat dejal: „Jaz zadnje čase le Sveto pismo berem, posebno iz Starega testamenta; najlažje mi je v latinskem jeziku. In pa Tomaža Kempčana v nemškem jeziku berem.“

Zaželel si je tudi knjigo, ki bi govorila o pripravi na smrt. Dobil jo je od dekana Jožefa Dagarina.

Po Kranju so nekateri govorili, da se ne bo pustil prevideti. Sam pa je Lenki povedal: „Le nobeden naj tega ne govori. Vse bom dejal v red in klical gospoda (duhovnika), ko bom vedel, da mi je huje. Jaz nisem nikoli mislil, da bi se ne pustil prevideti.“

Sam je poslal po duhovnika, dekana Dagarina. Ta ga je spovedal, naslednje jutro pa ga je kaplan obhajal in mazilil.

Gostilničarka Ana Jalen ga je v zadnjih dneh večkrat obiskala. Imel je suhe, ožgane ustnice. Jalnova mu je rekla: „Malo vode, kajne, gospod doktor?“ On pa: „Ne, tudi Kristus na križu je bil žejen in ni pil vode.“ O tem je pričeval tudi kaplan Košir, malo drugače: „da se je bolnik v svoji hudi žeji ponoči tolažil: „Saj si ti, Kristus, na križu še hujšo žejo trpel.“

SMRT

Prešeren je umrl 8. februarja 1849 v Kranju. Zjutraj, malo pred smrtjo, je svoji sestri rekel: „Kmalu bo treba pred sodbo iti.“ Sestra Katra pa je povedala, da je bilo takole: „Tisto jutro februarja 1849 pa je ležal tako tiho, tako mirno. Meni se je sanjalo, da je neki menih stopil k doktorjevi postelji in ga žegnal. Kakor sveti Frančišek Ksaverij iz Rodin, kjer je bil (France) krščen, se mi je zdel. Zbudila sem se. Hitela sem pogledat in videla sem, da umira. Nismo k umirajočemu mogli sklicati več ljudi. Tako hitro je bilo. In ob osmih je umrl. Je kar zaspal. Tako lahko je umrl.“

Ko je bil na parah, je bil „tako lep“, se je spominjala sestra Katra. Fran Potočnik, stavbni svetnik, pa je dejal: „Njegov obraz je bil miren, skoraj nič spremenjen, le ustnici sta bili trdno stisnjeni.“

NEBESA!

Zastonj ga je glede na njegovo burno življenje umeščati na eno ali drugo stran. Preko njegovega umiranja in smrti pa ga smemo uvrstiti na pravo stran. Človek, ki se preko milosti dolgotrajne težke bolezni zbliža z Bogom, bere o Njem, se na srečanje s Sodnikom pripravlja in svoje trpljenje daruje Bogu ter je pred smrtjo previden, je na poti v nebesa.

Z utemeljenim upanjem lahko torej molimo za pokoj njegove duše. Naslednjič, ko se bo kdo oglasil in vprašal, zakaj praznujemo Prešernov praznik na dan njegove smrti, se spomnimo najprej načina njegove smrti. Predvsem pa tega, da je smrt rojstvo za nebesa!

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina