Bliža se začetek postnega časa, zato se velja posvetiti temu lepemu milostnemu času, ki nam je postavljen za naše očiščenje. Če pogledamo gobavca iz Markovega evangelija, ki našemu Gospodu pravi: »Če hočeš, me moreš očistiti!«, potem vidimo, da Bog to hoče in želi, Gospod Jezus mu namreč odgovori: »Hočem, bodi očiščen.« (Mr 1,40-45). Bog torej hoče, da smo čisti in očiščeni, da pripravimo svojo notranjost, vidimo pa v omenjenem odlomku, kako resnično velja, da ne gre toliko za darovanje nekih materialnih zadev, temveč za daritev, celo žrtev svojega srca, še najbolj svoje volje, saj se gobavec zaveda, da je njegovo ozdravljenje oz. očiščenje od gob samo Božja volja, vdanost v slednjo pa ni ključna samo v molitvi, kakor nam govorijo katekizmi, temveč gre za temeljni element kristjanovega življenja nasploh, kjer pravimo z Jezusom: »Ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi!« (Lk 22,42), pa tudi z Božjo Materjo Marijo smo združeni, kadar vzkliknemo: »Zgodi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38), enako pa molimo še v očenašu: »Zgodi se tvoja volja!« Kakor namreč pravi psalmist, ponavlja pa blaženi Apostol, gre ravno za sodelovanje obeh volja, da bi bilo naše telo pripravljeno: »Daritve in žrtve nisi hotel, a telo si mi pripravil« (Heb 10,5). Pa smo že pri tem, zakaj pripravljamo telo, da bi bil pripravljen v postu naš duh, bilo pripravljeno naše srce. Če smo namreč gledali Lutra, potem je pravo krščansko pojmovanje nerazdružljivost telesa in duha, če ločimo eno od drugega, človek umre, pa zanj velja, kakor nas opozarja sv. Janez, da si sicer domišlja, da živi, a je v resnici mrtev, ker je duhovno mrtev, bi pa po svojem krščanskem imenu moral živeti (prim. Raz 3,1). Gre za delovanje na enem in drugem področju, da bi resnično slavili Boga, kajti le živi človek je Božja slava, kakor nas opozarja sv. Irenej.
Postna orodja
V postu nam Cerkev daje tri posebna orodja za poglobitev duhovnega življenja, post, molitev in miloščino, mi se pa danes posvečamo posebej orodju za pripravo telesa, torej postu. Žal je post izgubil svojo veljavo, saj sta že petdeset let praktično predpisana le še dva prava postna dneva – pepelnična sreda in veliki petek. Papež Pavel VI. se je žal zmotil v presoji, češ da bomo ljudje sami toliko zreli, da se bomo brez predpisanega posta sami znali posluževati tega orodja, a se tako nikdar ni zgodilo, vsaj na splošno. Lahko pa se orodja seveda poslužimo in pripravimo svoje telo, saj nam nič ne brani, da bi bila naša postna praksa resnejša in strožja. Vodja koptske Cerkve v Egiptu, Šenuda III., se je v svojem razmišljanju o postu (knjigo sem si kupil v samostanu sv. Antona Puščavnika) na začetku zaustavil ob prizoru Gospodovega spremenjenja na gori: »Na gori spremenjenja so stali trije in izžarevali veličastno luč. Ti trije so post pripeljali do popolnosti, saj se je vsak od njih postil štirideset dni in štirideset noči. To so bili: Gospod Jezus Kristus, kateremu bodi slava (Mt 4,2); Mojzes (2 Mz 34,28) in Elija (1 Kr 19,8). Ali ta veličastni prizor za seboj skriva važen pomen, ki je v tem, da ko preko posta obvladujemo svoje telo, se čedalje bolj kaže naša duhovna razsežnost in je naše telo poveličano? Je morda Jezus Kristus izbral dva človeka, ki sta se postila, da bosta z Njim pri spremenjenju, da bi pokazal, kako je narava, ki je poveličana v večnosti, bila tista, ki je obvladovala telo prek posta?”
“Na gori spremenjenja so stali trije in izžarevali veličastno luč. Ti trije so post pripeljali do popolnosti, saj se je vsak od njih postil štirideset dni in štirideset noči. To so bili: Gospod Jezus Kristus, kateremu bodi slava (Mt 4,2); Mojzes (2 Mz 34,28) in Elija (1 Kr 19,8). Ali ta veličastni prizor za seboj skriva važen pomen, ki je v tem, da ko preko posta obvladujemo svoje telo, se čedalje bolj kaže naša duhovna razsežnost in je naše telo poveličano? Je morda Jezus Kristus izbral dva človeka, ki sta se postila, da bosta z Njim pri spremenjenju, da bi pokazal, kako je narava, ki je poveličana v večnosti, bila tista, ki je obvladovala telo prek posta?”
Čemu post pripomore?
Tako je egipčasnki cerkveni voditelj edin s sv. Papežem Pijem X., ki nam v svojem katekizmu pravi, kako post pripomore, »da se bolje pripravimo k molitvi, da vršimo pokoro za storjene grehe in da se varujemo, da bi storili še nove«. Prav tako pa je vse to priprava na obhajanje velikonočnih praznikov, kakor se je, zelo podobno, treba v življenju pripraviti na kak preizkus znanja ali veščin, ko se učimo in vadimo. Sv. Pij X. namreč nadaljuje, da se: “Prek pokore želimo pripraviti, da bi sveto obhajali Veliko noč.” Pokora pa je poleg telesnega posta še v drugih pobožnih vajah in odpovedovanju ali zdržnostih, kakor tudi v povečani in poglobljeni molitvi in seveda v delih usmiljenja – duhovnih in telesnih. Več torej mislimo na Gospoda in na bližnjega, kar je tudi sicer največja zapoved, namreč ljubiti nadvse Gospoda in svojega bližnjega.
Čemù telesni post?
Kadar danes govorimo o postu, najprej ljudje pomislimo, kako je to nekaj težkega, takoj zatem pa, kako je to nekaj nepotrebnega ali celo brezveznega, češ zakaj bi se odpovedovali, ko pa nikomur nič ne manjka. Vse to so predsodki, ni jih malo, ki jih velja ovreči. Morda dodamo še tistega, da naj bi post škodil zdravju. To je seveda zato, ker pojmujemo zdravje zelo mehanicistično, precej fizikalno in kemično, kot odsotnost neke telesne ali mentalne/duševne bolezni. Vendar pa je bolezen najprej stvar našega duha, naše duhovne razsežnosti. Če nam post pomaga k poglobitvi duhovnega življenja, bo koristil najprej s tega vidika našemu zdravju, saj se bo poznalo tudi na duševnem in telesnem področju. Poleg tega pa ni nujno, da če telesno ali duševno/mentalno nismo zdravi, da pa nismo duhovno zdravi ali pripravni. Nič koliko bolnih, invalidov, živčnih, duševnih in mentalnih bolnikov nam lahko potrdi, kako se da zelo dobro poskrbeti za svojo duhovnost, če se hoče, četudi za ta svet ti ljudje niso zdravi – v bistvu so bolj zdravi od drugih, sploh najbrž za Boga. Vendar ne gre le za to. Post bo pomagal, da se bo očistilo in uravnovesilo tudi naše telo, poleg seveda naše notranjosti, saj moramo biti pošteni, da ga tako in drugače zastrupljamo, ko nismo zmerni in uravnovešeni v prehranjevanju, kakor tudi v gibanju in drugih rečeh.
… post pripomore, “da se bolje pripravimo k molitvi, da vršimo pokoro za storjene grehe in da se varujemo, da bi storili še nove. … Prek pokore se želimo pripraviti, da bi sveto obhajali Veliko noč.”
Prva vrsta posta
Poglejmo sedaj nekaj vrst posta. Prvega bomo imenovali “post Cerkve” in ga najpogosteje zasledimo. Ta sestoji iz enega popolnega obroka na dan, poleg njega pa imamo lahko še eden ali dva manjša obroka – drugi manjši obrok lahko tudi izpustimo, če nam uspe. Za zajtrk tako pojemo nekaj malega, potem pa se odločimo, če bo naš popolni obrok kosilo ali večerja – najbolje je seveda zdržati do sončnega zahoda in potem pojesti večerjo, ki pa naj seveda spet ne bo takšna, da se bomo “nažrli”. Skušajmo se izogniti sladkanim pijačam čez dan – pijmo zlasti vodo, lahko malo sladkan ali nesladkan čaj. Tu je seveda odvisno veliko od dela, ki nas zavezuje, naših siceršnjih navad, našega stanja… Ko se postimo, naj ne bo nobenih sladkarij in drugih prigrizkov, imejmo red. Pri tej vrsti posta ne gre za to, da nam bo krulil želodec, kolikor bolj za to, da napravimo red v svojem prehranjevanju, da obvladujemo skušnjavo požrešnosti, ker se tu začnejo potem še vse druge skušnjave kar vrstiti. Ko tako jemo, jejmo počasi in zavestno. Hrano dobro prežvečimo in šele nato pogoltnimo. Gre tudi za red, da ne jemo in pijemo ob katerikoli uri, temveč ob natanko določenem času. Skratka, gre za to, da jemo zato, da živimo, ne pa da živimo zato, da jemo. Hrana mora biti sredstvo za življenje, ne pa cilj, podobno kot mora veljati tudi za materialne dobrine, delo, ekonomijo in denar.
Druga vrsta posta
Druga vrsta posta je post ob vodi in kruhu. Gre za to, da pijemo vodo, kadar čutimo žejo in jemo po malem kruh, kadar čutimo lakoto. Vendar pa je treba skrbno paziti, da tega ne počnemo sočasno, temveč ločeno, saj namreč kruh, če ga uživamo hkrati z vodo, v želodcu fermentira, potem pa imamo neprijetne zdravstvene posledice, kot je recimo glavobol. Jejmo kruh po koščkih, tako bomo tudi spet začutili, kako poseben okus ima, če smo na to že pozabili. Kruh in voda sta osnovni živili, ob takšnem postu se tako učimo, kaj je tisto osnovno, kar potrebujemo za življenje, kaj pa je po drugi strani odvečno in se zato temu lahko odpovemo. Tu je sicer možnost »tekočega kruha«, ki je pivo, kakor so se tega posluževali menihi, saj v katoliškem postu nikdar ni šlo za odpoved alkoholu, sploh zato, ker pogosto vode niso mogli uživati drugače, kakor le v vinu ali pivu. Zelo dobro bi bilo slediti temu, da ne bi uživali hrane do treh popoldan, ko je čas Gospodove smrti na križu, kakor je bila to srednjeveška postna praksa, kjer pa je veljalo tudi, da na pepelnično sredo in Veliki petek sploh niso uživali hrane. Praksa, ki je sicer tudi krščanska, je pa bolj zgodnje vstajanje, da bi zaužili hrano pred vzhodom sonca, nato pa so hrano uživali še po sončnem zahodu. Na ta način nas »sonce ne vidi jesti«, kakor so radi rekli naši bratje v veri v prvih stoletjih. To prakso najdemo sicer pri vzhodno-krščanskih asketih, čeprav se pogosto odpovedo jutranjemu uživanju hrane, kakor lahko vidimo v nadaljevanju.
Tretja vrsta posta
Tretja vrsta posta je post ob tekočini. Cel dan tako uživamo le tekočo pijačo in hrano. To je zelo učinkovito sredstvo, da ukrotimo svojo požrešnost in neurejenost ter utrjujemo disciplino. Najbolj je priporočljivo cel dan uživati le topel čaj, ki je lahko tudi malo sladkan, saj topel čaj dobro dene želodcu. če nam ustreza, lahko seveda pijemo tudi hladen čaj. Lahko si naredimo sok iz sadja in/ali zelenjave ter stročnic, semen ter oreščkov, ne sme pa biti v tem soku nobenih drugih dodatkov. Razni kupljeni sokovi ali preveč sladkani ne naredijo telesa pripravnega za molitev. Zelo dobra je v tej smeri kokosova voda. Kdor še ni pripravljen na takšno obliko posta ali tudi starejši ljudje, se lahko poslužijo posta z juho.
Popolni ali strogi post
Ostane nam še popolni post, ki je v tem, da čez dan uživamo samo vodo in nič drugega, zvečer, po sončnem zahodu, pa potem zaužijemo skromen obrok, vendar pa mora ta biti brez živalskih beljakovin, maščob in produktov. To je klasični post, kot ga poznajo vzhodni kristjani.
Predkoncilski post
Včasih (do leta 1966) je bil post zapovedan vse postne dni, razen nedelj, zdržek od mesa toplokrvnih živali pa še ob petkih in sobotah. Je pa res, da je tu že šlo za še eno moderno popustitev, saj je prej veljalo, da se mesa ni uživalo skozi celoten postni čas, tako da so po katoliških deželah mesnice imele »lockdown«, so torej zaprla svoja vrata. Danes je zdržek od mesa ostal zapovedan, poleg seveda na pepelnico in veliki petek, še na vse postne petke. Vzemimo si recimo po tri dni na teden – recimo na sredo, petek in soboto, lahko temu dodamo še ponedeljek. Soboto velja vsekakor ohraniti, ker je zdržek in post ta dan na čast Devici Mariji. Vzhodni kristjani se nikdar ne postijo na soboto, prakticirajo pa tedenski post čez leto na omenjene tri dni, torej na ponedeljek, sredo in petek. Vsekakor pa je zelo važen pri postu namen – ta mora biti duhovne in altruistične narave. Če tega ni, potem ne gre za post temveč za dieto ali stradanje, vendar pa v zelo egoističnem smislu, saj želim tako poskrbeti le zase in zlasti za svoje telo, da bo bolj všečno. Pač, skušnjava, da bi bili večno mladi, lepi in “fit”. Resničnost je seveda drugačna, od nostalgij se ne da živeti. Post nam dela tudi pogled bolj realen, poleg vsega naštetega.
Muslimanski post
Ker so nekateri močno prepričani, da se muslimani izredno strogo postijo, se ozrimo na pravila Ramazana, kateremu bomo potem ob bok postavili srednjeveški post, da bi videli, kateri je bil strožji, če vemo, da je bil zgodnjekrščanski post še strožji. Ramazan traja praktično en mesec, 29-30 dni, gre pa za popolni post, torej nobenih kalorij od zore do mraka, nobene pijače (niti vode), zdržnost od spolnosti, zdržnost od kajenja. Ker pa gre za post od zore do mraka, najdemo sicer res pobožne muslimane, ki se zjutraj, pred zoro, ne bodo hranili, potem pa bodo zelo zmerni v prehranjevanju, na splošno pa je žal razširjeno to, da se zgodaj vstaja prav zato, da se je, ko pa pade mrak, imajo prave, pravcate veselice, kjer se poje, med drugim, ogromne količine slaščic. Ker smo pa videli, da so neke reči prepovedane le čez dan, se najdejo razna veseljačenja in še kaj več od tega.
Srednjeveški post
Srednjeveški post je trajal 46 dni – štiridesetim dnem se doda še šest postnih nedelj, kjer smo dejali, da sta bila pepelnična sreda in Veliki petek dneva popolnoma brez hrane. Ostala pravila pa: nič hrane od zore do 15.00 v čast Gospodovemu trpljenju in smrti, ki se je zgodila ob tej uri (ta praksa je izpričana že vsaj od 5. Stoletja naprej); brez uživanja mesa toplokrvnih živali in njihovih maščob, ribe so bile dovoljene, saj so imele posebno teološko vrednost, o čemer lahko kdaj drugič povemo kaj več; nič jajc; nobenih mlečnih izdelkov; vino in pivo sta bila dovoljena, kakor smo dejali in povedali tudi razloge za to; spolni odnosi niso bili dovoljeni. Srednjeveški človek je torej v postu temeljil zlasti na kruhu, testeninah, žitaricah, zelenjavi in soli, kar bi brez težav lahko uresničili tudi mi. Sploh imamo danes ogromno izbiro vsega, saj tedaj recimo niso imeli tako raznovrstnih stročnic, kakor jih imamo danes (le ena vrsta fižola je bila, če omenimo to stročnico), pa vemo, kako polne so vlaknin in beljakovin. Že zelo kmalu se je sicer pričelo omiljevati ta strogi post, najprej se je pomaknilo nazaj uro na 12.00. V nemških deželah, stvar pa je prišla potemtakem še v naše kraje, je bilo možno »odkupiti« uživanje mlečnih izdelkov s prakso miloščine – nekateri v denarju, drugi v delih bratske ljubezni. Bogati so enostavno škofiji ali samostanu darovali neko denarno vsoto in nato cel postni čas uživali v mlečnih izdelkih. Sčasoma je prišlo do popolne normalizacije uživanja mlečnih izdelkov v postnem času za vse. Ker so bile manjše malice dovoljene v času prebiranja Kasijanovih Kolačkov (Collationes), se je beseda prijela v splošni rabi, ponekod kot zajtrk, drugod kot prigrizek, kasneje sladica. Ko sta prišla kava in čaj, ju je bilo dovoljeno uživati vse do devete ure, torej do treh popoldan – ker se je ura pomaknila s teh popoldan na opoldan, imamo zaradi termina »Nonae« za popoldansko molitveno uro v angleščini za poldan izraz »Noon«. Sčasoma so papeži dovolili uživanje mesa ob nedeljah, kar je ostalo v veljavi do omenjenega leta 1966.
Kakšna pravila veljajo danes in katere so posledice tega?
Papež Pavel VI. je omenjenega leta 1966 izdal apostolsko konstitucijo Paenitemini in postavil današnjo postno prakso: ob postnih petkih ni dovoljeno uživati mesa toplokrvnih živali, na ostale petke čez leto pa je to možno delati, če se ga »odkupi«, prav kakor so za mlečne izdelke počeli nekoč; na veliki petek je temu potrebno dodati še zapoved cerkvenega posta, po katerem se lahko poje en kompleten obrok in do dve malici. To je to. Zaradi teh popuščanj je post pri modernih katolikih praktično izginil, kakor tudi brezmesni petki čez leto, če so nekoliko bolj resni, pa se vendarle brezmesnih petkov držijo vsaj v postnem času. Vse to je pripeljalo tudi do tega, da post ne pomeni več »ne jesti«, ampak do odpovedi enemu živilu – ali je to odpoved alkoholu, sladkarijam, ali pa čemu drugemu. Sčasoma se je pričelo s promoviranjem drugega, češ da nima nobenega smisla odpovedovati se hrani, ko pa so druge zadeve precej bolj problematične, zato se recimo raje omejuje uporabo elektronskih naprav. Skratka, četudi so se sčasoma nekoč izoblikovale določene olajšave, je bil postni čas še vedno nekaj zelo resnega, danes pa temu ni več tako. Poleg tega pa je prišlo še za spremembo paradigme, tako da se danes kot miloščino najbolj poudarja telesna dela usmiljenja, za duhovna pa nihče več ne ve. Najlažje si je tako olajšati vest tako, da se nekaj daruje za ne točno določene »uboge«, pa je stvar rešena. Dandanes je tako pomembna le še t. i. »filantropija«, še to pa se na veliko oglašuje, čeprav je to narobe, saj se z nobeno tako zadevo ne gre hvaliti. Da o tem, kaj vse se s to »filantropijo« dandanes »odkupi«, niti ne izgubljamo besed.