Svoboda in zakoni od Lutra do nas (2)

Nadaljujemo z našim pogledom na Lutrovo pojmovanje svobode in zakonodaje. Zadnjič smo ugotovili, kako mora človek biti popolnoma odvezan ali razvezan, kako ne sme imeti nobenih vezi, ne sme biti ničemur in nikomur zavezan. Biti nenavezan in imeti vero je po Lutru eno in isto. Svoboda je sama sebi namen, kakor smo dejali, podobno pa potem velja še za marsikaj drugega, kot so to recimo tudi odnosi, ali zadnjih več kot petdeset let dialog, ki je tudi samemu sebi namen in imamo dialog zaradi dialoga, brez nikakršne obveznosti. Svoboda tako več ni pogoj za moralno dobro delovanje človeka, saj gre za popolno neodvisnost, kakor smo pojasnili. Vendar pa Luter pravi še nekaj – da biti svoboden pomeni imeti moč in oblast. Zato je, če strogo sledimo temu, kakor pravi Luter, svoboden edinole Bog, saj je idnole on vsemogočen. Seveda pa gre tu za voluntaristično vsemogočnost, ki ni urejena, ampak je absolutna na okamistični način, če vemo, da Lutru za temelj služi Viljem iz Ockhama. Kjer torej sta moč in oblast, tam je tudi svoboda. Svoboda je enako moči in oblasti. Tako pridemo do svobode v modernem smislu, ko slednja pomeni moč volje – ni težko videti, da je to pripeljalo do Nietzcheja in njegove volje do moči.

Vsakdo ima torej moč in oblast nad samim seboj, kakor tudi nad tistimi, ki so mi podrejeni, saj gre za projekcijo moje volje. Lahko delam, kar hočem, tako da lahko potem pridemo do tega, kar je dejal Aleister Crowley, ki je to postavil kot zakon: »Delaj, kar hočeš.« Številni potem to tudi pojejo v svojih skladbah, kot recimo Lady Gaga, pri nas pa recimo še mojih najstniških letih skupina Šank Rock: »Delam, kar paše mi, kar se mi dobr zdi.« Biti svoboden v smislu popolne nevezanosti in v smislu imeti moč in oblast. Konec koncev nas dr. E. Michael Jones spominja na Platonovo trditev, da potemtakem brez te nadnaravne hierarhije tudi resnica ni več nič drugega, kakor le mnenje tistih, ki imajo moč in vpliv. Imamo absolutizacijo svobode, brez vsakršnega finalizma, torej nima nekega višjega cilja, kakor tudi do tega, da je svoboda ločena od vsebine. Svoboda več ni »svoboda za«, kakor smo že dejali zadnjič, svoboda pa tudi ni več odvisna od vsebine, ki bi določala svobodo, ali je torej nekaj prav ali ne. Svoboda je vsebina sama sebi, vsebine na ta način pravzaprav ni več, zato pa nekaj delamo in zahtevamo zaradi svobode kot take, nekaj nekdo dela, ker more in ker lahko.

Notranji človek je svoboden in opravičen, zunanji človek je suženj in krivičen. Notranji človek ne potrebuje nobenega zakona, zunanji človek pa mora ubogati vse tisto, kar mu je zaukazano.

Pridemo tako pri Lutru do svobode, ki žre samo sebe, do negacije svobode. Svoboda je torej delati tisto, kar hočem, v končni meri pa postane žrtev nujnosti suženjske volje. Če namreč vsaj malo poznamo Lutra, potem tudi vemo, da pri njem ne obstaja svobodna volja, ampak suženjska volja. Po eni strani imamo, kor pravi prof. Turco, »hipostatizacijo« svobode, kar pomeni, da ima svoboda svojo lastno naravo in ni podrejena ali vezana, po drugi strani pa imamo negacijo svobode, pri Lutru ni več načela o neprotislovju, tako da je nekaj, v tem primeru svoboda, absolutno, po drugi strani pa hkrati tudi popolnoma zasužnjeno. Nujnost in popolna določenost ali determinizem, imata torej svojo osnovo v Lutru.

Kakšen pa je potemtakem odnos med notranjim in zunanjim človekom, potemtakem pa tudi med zakoni in svobodo? Kakor je zlahka mogoče razumeti, je odnos ne samo ločenosti, ampak prav nasprotovanja oz. celo protislovnosti. Notranji človek je svoboden in opravičen, zunanji človek je suženj in krivičen. Notranji človek ne potrebuje nobenega zakona, zunanji človek pa mora ubogati vse tisto, kar mu je zaukazano. Notranji človek nima potrebe po nobenem delu, ker so dela za notranjega človeka brez vsakršnega smisla. Za zunanjega človeka pa nasprotno velja, da odnosi zadevajo le telo. Imeti torej odnose z drugimi, za Lutra zadeva samo človekovo telo, zunanjost, važna je potemtakem samo telesnost. Kar pomeni, da ne gre za stvar človekove globine, njegove notranjosti, ampak samo zunanjosti, kvečjemu zadeva njegove čute in čustva, a nič več od tega. Spomnil sem se na reklamo nemške letalske družbe Lufthansa, kjer deček o tehničnih rečeh letala večkrat pravi, da so stvar fizike, nazadnje pa mu stevardesa odvrne, da pa je dobro počutje na letalu stvar kemije. Podobno se trdi tudi o medsebojnih odnosih, da mora vladati medsebojna »kemija« – vidimo, od kod te ideje. Notranji človek, če nadaljujemo pojmuje kot popolnoma brezpredmetna dela. Za zunanjega človeka so dela nujno potrebna in mora nujno biti pokoren vsemu, kar mu je ukazano, in sicer brez možnosti, da bi kakorkoli oporekal. Luter torej teoretizira glede politične moči tako, da mora človek ubogati vse, kar mu je z vrha ukazano, pa brez vsakršnega oporekanja.

Kot sem v prvem delu omenil delo španskega avtorja Ayusa Torresa, imamo pred našimi očmi danes družbeno-politične posledice Lutrovih idej, ki so potemtakem prešle v prakso, torej v družbeno in politično življenje. Poglejmo še nekoliko podrobneje Lutrovo mnenje o politiki. Kar zadeva politično in zakonsko področje piše Luter, da strogo gledano, kristjani ne bi potrebovali ne zakonov ne politike. Prav lahko bi kristjani živeli brez njiju. Tudi zato, ker zakonodaja in politika nista potrebna za kristjane. Zakonodaja bi bila morda potrebna samo zaradi zla, vendar če tega ne bi bilo, potem zakoni ne bi bili potrebni. To se sicer čudno sliši, vendar pa pomeni popolnoma negativno pojmovanje zakonov. Kakor pravi liberalna teza, so namreč zakoni potrebni zato, da se postavi mejo. Kdorkoli tako dojema zakone, ga žal pogojuje liberalna miselnost. Klasična perspektiva je namreč povsem drugačna – zakon kaže na tisto, kar je treba storiti, kar je prav. V luteranski perspektivi so pa zakoni v bistvu potrebni za nekristjane, potrebni so, ker obstaja splošno zlo človeštva. Kristjani naj potemtakem ne bi bili neposredno podrejeni, za nasprotje od nekristjanov, vendar je stvar, kot bomo videli, pravzaprav samo zunanja, nazadnje pa privede do tega, da je treba biti zakonom popolnoma podrejeni v javnosti, sicer pa ne.

Klasični filozofi in sv. Tomaž učijo, da politično življenje in zakoni pripomorejo k izboljšanju – posameznika in družbe, k temu, da kažejo, kaj in kako je prav ter kaj in kako ne. Tako se človek razvija proti temu, da bi dosegel svoj resnični končni cilj. Politični red torej zagotavlja sicer neki red, ki pa izhaja iz strahu … vendar temu ni več mogoče reči »red«, temveč je to ureditev ali, s tujko, organizacija.

Politična moč ima prav tako samo negativno konotacijo, saj je, po Lutru, potrebna, da se, vsaj na zunaj, vsili mirnost, ki izhaja iz strahu. Politično življenje torej ni več klasično. Klasični filozofi in sv. Tomaž učijo, da politično življenje in zakoni pripomorejo k izboljšanju – posameznika in družbe, k temu, da kažejo, kaj in kako je prav ter kaj in kako ne. Tako se človek razvija proti temu, da bi dosegel svoj resnični končni cilj. Politični red torej zagotavlja sicer neki red, ki pa izhaja iz strahu, kot smo dejali, vendar temu ni več mogoče reči »red«, temveč je to ureditev ali, s tujko, organizacija. Ni namreč isto reči red in ureditev, saj lahko obstaja tudi ureditev, ki gre proti redu. Ureditev ima seveda popolnoma instrumentalno, funkcionalno vlogo, medtem ko ima red teleološko vlogo, da torej vodi k nekemu cilju (gr. telos), deontološko vlogo, da predpostavlja dolžnosti, ki jih je treba storiti, nazadnje pa ima red še aksiološko vlogo, kar pomeni, da temelji na določenih vrednotah. Po klasičnem pojmovanju ima red to trojno vlogo in zagotavlja usmerjenost k cilju po spolnjevanju dolžnosti, temelji pa na določenih vrednotah. Kjer torej ni več jasne ločnice med dobrim in zlom, med resnico in zmoto, ostane le še ureditev, ni pa več reda. Ureditev ali organizacija je lahko kakršnakoli, lahko je recimo to kriminalna organizacija, ker pa ji v slovenščini pravimo združba, lahko vidimo, kako je to pravzaprav zanikanje ali razkroj družbe.

Ko pa govorimo o ureditvi ali organizaciji, za Lutra velja, da ji mora biti vsakdo popolnoma podrejen. Vsakdo mora torej storiti vse to, kar avtoriteta oz. oblast zahteva. Prav tako pravi. Prav tako pa nam pove, da se tem ukazom ni mogoče ne samo upreti, ampak se jim ne sme zoperstaviti niti samo miselno ali teoretično oz. mnenjsko. Po klasičnem pojmovanju ima človek pravico, da se upre krivičnemu zakonu, za Lutra pa te pravice nima. Absolutno je torej treba ubogati vse, kar avtoriteta ukaže, pravzaprav tu ne govorimo več o avtoriteti, temveč o oblasteh, torej o tistih, ki imajo moč. Velja le še argument moči. Toliko o tem, kdo se gre slepo pokorščino! Po luteranskem prepričanju je torej politika enako oblast. Pokorščina, ki zadeva samo zunanjost, torej javnost, postane le še izvrševanje, mehanično izvrševanje. Velika razlika je tu s pokorščino, saj slednja izhaja iz notranjosti in izraža tisto, kar nas veže v naši vesti, gre za zlasti notranjo vez, izvrševanje pa je povsem mehansko dejstvo. Kdo se je še izgovarjal, da je samo izvrševal ukaze?

Zakoni postanejo po Lutru prisila. Piše, da vera in opravičenje spadata na področje svobode, dela spadajo na področje sužnosti. Svoboda je potrebna, da napravi srce svobodno vseh grehov, zakonov in zapovedi. Vera in svoboda sta eno in isto v tej perspektivi, vendar vidimo, da torej vera ne potrebuje več ne samo zapovedi in zakonov, temveč pravzaprav ni več potrebno niti odrešenje. Svoboda je namreč popolna odsotnost vezi, torej je v bistvu oblast. Pridemo do tistega, kar za Lutra zares pomeni svoboda, to pa je osvoboditev. Ni torej važno, da sem svoboden, ampak da sem osvobojen. V naših dneh govorimo o libertarizmu, ki tudi najde tu svoje korenine. Kakor pravi Luter, naj bi se iz svobode rodila neke vrste svobodna ljubezen, ki sicer zadeva samo notranjost, vendar pa osvobaja. To pomeni, da osvobaja od vsakršne vezi. Imamo torej svobodo, po kateri smo osvobojeni, ne svobodni, kar pomeni, da nismo podrejeni zapovedim in zakonom.

Dela torej zadevajo zunanjost, zakoni zadevajo samo telesnost. Pridemo do človekovih del. Slednja so za Lutra samo instrumentalna, so pomembna samo v luči neke koristi, ki jo prinašajo. Piše, da je človekova dejavnost potrebna le zato, da nismo v brezdelju in k ohranjanju telesa. Človekova dejavnost sama po sebi torej nima nobene vrednosti in dostojanstva, potemtakem nima niti nekega moralnega ali človeškega vpliva – človeka torej ne plemeniti ali izboljšuje. Za Lutra torej velja, da kjer so zakoni, tam ni svobode, kjer pa je svoboda, tam ni zakonov. Takoj pa lahko tu najdemo enega od temeljev liberalizma. Na to so opozorili avtor, kakor je recimo Joseph De Maistre, ko je pisal o protestantizmu (Sur le protestantisme), ali tudi Balmes (katalonski cerkveni dostojanstvenik in filozof), kakor tudi p. Taparelli D’Azeglio, ki je s svojimi spisi močno vplival tudi na Božjega služabnika dr. Mahniča in še druge. Vsi ti avtorji vztrajajo, da je protestantizem osnova liberalizmu. Tako torej pridemo do premis, da kjer so zakoni, ni svobode, kjer je svoboda, tam ni zakonov. Zakoni so vez svobode, svoboda pa je odsotnost vsakršne vezi. Gre za popolno samovoljo volje, se opravičujem za igro besed, gre za popolno samo-določanje in samo-odločanje volje. Pridemo do tipičnih tez liberalizma, kjer lahko opozorimo na tisto, da je dobro razširiti področje svobode in omejiti področje zakonov, da pridemo do vsega, kar je pred našimi očmi. Področje svobode najde tako v zakonih le svojo mejo, vendar se o slednji vsakič dogovarja, kje bi naj stala. Gre pa seveda vselej za zunanjo mejo, ne za notranjo. Ko torej izvršimo svojo zakonsko dolžnost, je to nekaj povsem zunanjega. Tako smo podrejeni ne več avtoriteti, temveč oblasti, slednja pa v polnosti ne obstaja, temveč je oblast vselej moč nekoga, da naredi nekaj, a ima spet samo instrumentalno funkcijo. Oblast zaradi oblasti pa je iskanje uresničitve prometejske obljube, torej oblast kot vsemogočnost, kot čista in popolna oblast. Avtoriteta pa je vedno urejena, vedno namenjena k iskanju dobrega. Vidimo torej, kako zazija velikanski prepad med klasično in Lutrovo mislijo, ki pa je žal vplivala na sodobno družbo, če je res, da je protestantizem pomenil prvo uresničenje revolucionarne miselnosti v družbi. Prihodnjič nadaljujemo s Kalvinom.

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina