Naslanjam se na predavanje na temo prof. Giovannija Turca, rednega profesorja na filozofskem oddelku Univerze v Vidmu, strokovnjaka na področju politične in juridične filozofije, dodajam pa še svoje misli in utrinke ob odličnem predavanju. Ko se bliža teden molitve za edinost kristjanov, je čas nadvse primeren. Obhajali pa smo tudi petsto let od izobčenja Martina Lutra iz katoliške Cerkve. Prof. Turco se ustavi ob Lutru, Kalvinu in Kantu, kot filozofu, ki je izšel iz luteranizma. V prvem delu nas bo zanimal Luter.
Seveda bi se kdo vprašal, zakaj tovrstna tema, ampak je takoj treba povedati, da je protestanstska revolucija, ki seveda ni bila nobena reformacija, saj je to bilo tisto gibanje, ki se mu v (uradnem) zgodovinopisju pravi protireformacija, prinesla številne zelo vidne posledice. Španski profesor Miguel Ayuso Torres, pravnik in politični filozof je ob 500-letnici napravil čudovito delo Politično-juridične posledice protestantizma ob 500-letnici nastopa Lutra (Consecuencias político-jurídicas del protestantismo a los 500 años de Lutero, Madrid, 2016), da bi pokazal na to, kar je povzročil rušilni val te revolucije, ki jo dr. Plinio Corrêa de Oliveira označuje kot prvo od štirih revolucij. Seveda ta brazilski profesor jasno ve, da je ta prva revolucija pomenila le še udejanjenje nečesa, kar je pod tlemi že vrelo. A pojdimo konkretneje na besede prof. Turca.
Mnogi se pojmujejo kot močno oddaljeni od protestantizma, pa vendar pojmujejo, učijo in mislijo prav tako, kakor so že nastavili vsaj trije omenjeni zgoraj, torej Luter, Kalvin in Kant.
To, kar in v čemer živimo, je rezultat večstoletnega procesa, ki se je pričel udejanjati, kot smo dejali, pred petsto leti. Revoluciji se namreč drugače reče tudi moderna doba ali moderna. Kakor pravi sociolog Zygmunt Bauman, ni bilo preloma, zato je zanj postmoderna »tekoča« moderna, torej smo še vedno v istem, mi imamo danes rezultat vsega. Nujno moramo razumeti ta proces, njegove nastavke, prehode, nazadnje pa posledice. Gre za logične prehode, nam pravi profesor, nič ni slučajno – vselej je neka miselnost. Protestantska miselnost nam je precej bližje kot si mislimo, morda bi celo lahko rekli, da je v nas. Gre seveda za sekularizirani liberalizem, najbolj pa se slednji odrazi prav v razumevanju prava in svobode, žal danes tudi v katoliški Cerkvi. Če zadev ne vidimo in ne poznamo, ne moremo ukrepati v pravi smeri in ozdraviti ran, ki so bile zadane. Gre torej po eni strani za kritični pregled petstoletnega procesa, še bolj pa je pomembno najti odgovore in iziti iz krize. S procesom moramo namreč prekiniti stike in iziti iz brezna. Zmote je treba spoznati, da bi lahko proti njim ukrepali. Današnje pojmovanje prava in svobode ni nič drugega kot protestantsko pojmovanje le-teh, danes pa se je to tako tako ukoreninilo, da je postalo že nekaj vsakdanjega, normalnega. Mnogi se pojmujejo kot močno oddaljeni od protestantizma, pa vendar pojmujejo, učijo in mislijo prav tako, kakor so že nastavili vsaj trije omenjeni zgoraj, torej Luter, Kalvin in Kant.
Pravo in svoboda sta danes dve povsem različni zadevi. Pravo naj bi spadalo v polje zunanjega delovanja, naj bi ga obravnavalo, svoboda pa na notranje področje. Nihče tega ne problematizira, čeprav je seveda stvar močno problematična – to je posledica luteranskega dojemanja.
Ko govorimo o Lutru, je posebej zanimivo njegovo besedilo Kristjanova svoboda (Von der Freiheit eines Christenmenschen, 1520). Za Lutra v vsakem kristjanu sobivata svoboda in suženjstvo. Svoboda spada k človekovi notranjosti, suženjstvo pa pripada človekovemu zunanjemu delovanju. Luter namreč pozna neke vrste dualizem človeka – svoboda je lastna notranjemu človeku, suženjstvo pa zunanjemu. Imamo torej nekako dve naravi človeka, ki sta si med seboj tuji in nezdružljivi oz. se med seboj izključujeta. Notranji človek je duhovni človek, zunanji človek je telesni človek. Luter piše: »Kristjan je svobodni gospodar nad vsako stvarjo in ni podrejen nikomur. Kristjan je radovoljni služabnik vsake stvari in je podrejen vsakomur.« Vsak človek je torej tako suženj kot svoboden, pač v luči omenjenega dualizma. Načelo neprotislovnosti, nekontradikcije gre tako rakom žvižgat. Kontradikcija je nujna, kasneje bo prišlo do heglovske sinteze iz nasprotij, saj je Hegel prav tako izhajal iz luteranstva. Nekdo je notranje povsem svoboden, zunanje pa povsem suženj. Spremeni se pojmovanje človekovih del, ki za Lutra niso več duhovna in telesna, ampak so za nekdanjega avguštinca vsa človekova dela telesna dela, pripadajo samo telesu. Telesna dela zaradi totalne ločitve nimajo nobenega vpliva na dušo, dušna dela pa nimajo nič s telesom. Ne gre torej za to, da razločimo med dušo in telesom, ampak da ju povsem ločimo. Iz tega izhaja, gledano družbeno-politično, recimo popolna ločitev med Cerkvijo in državo, namesto razločitev. Duhovno so posledice zelo hude, če vemo, da se duša od telesa loči ob človekovi smrti. Imamo torej ločitev med notranjostjo in zunanjostjo, kjer naj ne bi bilo nikakršnega medsebojnega vpliva.
»Kristjan je svobodni gospodar nad vsako stvarjo in ni podrejen nikomur. Kristjan je radovoljni služabnik vsake stvari in je podrejen vsakomur. … Moralni zakon človek potrebuje, da bi v njih [dejanjih] spoznal svojo nesposobnost za dobro in se naučil obupovati nad samim seboj. … Izpolnjevanje zakonov ne prinese nič, kar zadeva človekovo notranjost. Notranji človek je zagotovo odvezan od vseh zapovedi in zakonov, če pa je odvezan, je povsem svoboden.«
Martin Luter – Kristjanova svoboda
Kam spadajo zakoni oz lex, če vzamemo latinski izraz? Ni težko ugotoviti, da spada na zunanje področje, vsak zakon spada tja, tudi moralni. Glede slednjega piše Luter v zgoraj omenjenem delu: »Moralni zakon človek potrebuje, da bi v njih [dejanjih] spoznal svojo nesposobnost za dobro in se naučil obupovati nad samim seboj.« Zakon tako človek potrebuje la zato, da vidi, kako ni sposoben storiti nič pametnega, nič dobrega. Kakor nadaljuje: »Izpolnjevanje zakonov ne prinese nič, kar zadeva človekovo notranjost. Notranji človek je zagotovo odvezan od vseh zapovedi in zakonov, če pa je odvezan, je povsem svoboden.« Dobesedno torej pravi, da je notranji človek povsem svoboden od zapovedi. Svoboda torej ne pomeni več, kakor je klasično, »svobodo za«, temveč pomeni »svobodo od«, popolna odsotnost kakršnekoli vezi. Dandanes torej razumemo svobodo na določen način, pa se ne zavedamo, da jo razumemo na protestantski način. Da je potem to sekularizirani protestantizem, ni pomembno, saj je slednji le logična praktična posledica Lutrove teorije. Svobodno je torej nenavezano, nevezano bitje, kakor pes, ki ni več na verigi. Človek torej ne sme imeti nobenih vezi več, posledično niti obveznosti in odgovornosti. V luteranski perspektivi tako ne imeti nobenih vezi in imeti vero pomeni eno in isto. Gre torej za negativno svobodo, »svobodo od«, kot smo dejali, ki nima za svoj objekt oz. cilj več nekoga, ampak je sama sebi cilj in smisel – biti svoboden za svobodo samo in zaradi nje. Najbrž ni potrebno poudariti, da je po klasičnem pojmovanju nekdo svoboden za nekoga, najprej za Boga in potem za bližnjega. Če damo primer, je mož po klasičnem pojmovanju sicer res svoboden od drugih žena, vendar pa je svoboden za svojo ženo, v končni fazi pa za Boga. Ni torej več odgovorne svobode, svobode, podrejene nekim urejenim ciljem, ki je tudi merilo moralnosti delovanja, temveč imamo svobodo, ki pomeni odsotnost vsakršne vezi. Gre torej za popolno samostojnost posameznika – tu torej sploh prvič pridemo do tega posameznika ali individuuma, o katerem smo že dvakrat govorili, pa bomo tudi še. Pridemo do danes precej znanega in uveljavljenega izraza – absolutne determiniranosti posameznika, kar bi lahko prevedli kot popolna samodoločanje posameznika. Vsakdo si torej sam določa, kaj je zanj v redu, kaj pa ne. Toliko za prvi del, naslednjič končamo Lutrovo pojmovanje, preden preidemo na Kalvina, nazadnje pa Kanta.