V zadnjih dneh smo dobili več sporočil s prošnjo po komentiranju svežega, a dejansko že gnilega, papeževega motu proprija Spiritus Domini, s katerim je papež Frančišek spremenil Zakonik Cerkvenega prava ter službi bralca in akolita v stalni in institucionalni obliki odprl tudi za ženske.
Najprej sem se spomnil odličnega odlomka, ki sem ga prebral pred nekaj leti:
„V Nemčiji je radikalizem reformatorjev ustvaril župnijsko sveto mašo komično-buržujskega stila; toda to je ton liturgije v vseh Zahodnih državah. Pri običajni sveti maši danes človek čuti, da ne gre za darovanje večne žrtve temveč predavanje, ki ga vodi duhovnik z dvema ali tremi ženskami iz srednjega – učiteljskega sloja, katerim je dodeljeno branje in druge vloge. Gostobesednost in »nakladaštvo« liturgije je samo po sebi značilnost srednjega sloja, do katerega mnogi navadni župljani čutijo le malo povezave. Odtujitev župljanov delavskega razreda na način, ki ga nikdar ni bilo mogoče videti pri stari sveti maši v revnih župnijah, je postal tipična značilnost liturgične reforme.“
(Henry J. A. Sire, Phoenix from the Ashes: The Making, Unmaking, and Restoration of Catholic Tradition, 2015. str. 264)
Paradiranje institucionalno postavljenih žensk v belih haljah okrog oltarja in estrogensko ozračje bo gotovo odgnalo še nekaj ljudi, predvsem pa vse ostale ministrante, ki še niso dovolj pokvarjeni, da uspejo videti, da cesarjevih novih oblačil enostavno ni.
V predavanju Milestones for the third millenium (link) škof Schneider v četrtem poglavju z naslovom „Pet ran Kristusovega liturgičnega mističnega telesa“ uči sledeče:
„Peta rana je opravljane liturgičnih služb lektorja (bralca) in akolita (mašnega pomočnika) s strani žensk, kakor tudi opravljanje teh služb v civilnih oblačilih med prehajanjem v prezbiterij iz cerkvene ladje med sveto mašo. Ta navada v Cerkvi ni nikdar obstajala ali vsaj nikdar ni bila dobrodošla. Obhajanju svete maše daje značaj neformalnosti, značaj in slog posvetnega zborovanja. Drugi nicejski koncil je že leta 787 prepovedal takšne in podobne prakse, ko je postavil sledeči kanon: »Če nekdo ni postavljen, mu med sveto liturgijo ni dovoljeno brati z ambona.« (kan. 14). To normo so v Cerkvi vselej upoštevali. Samo subdiakoni in lektorji so smeli brati berilo med liturgijo svete maše (pri tradicionalni liturgiji, op. p.). Če lektorjev ali akolitov ni na razpolago (pri novi obliki, op. p.), lahko njihovo vlogo prevzamejo primerni možje ali fantje v liturgičnih oblačilih, ne pa ženske, saj moški spol simbolno predstavlja zadnjo povezavo z nižjimi redovi v luči nezakramentalne postavitve lektorjev in akolitov.“
V Sloveniji škofje v preteklosti niso imeli nobene volje v službo bralca in akolita postavljati moških ter tako zaustaviti vdor žensk v prezbiterije. Celo rekrutiranje žensk se je vršilo z izgovorom, da od moških nihče ne želi sodelovati. Čas bo pokazal, ali bodo škofje ugriznili v Frančiškovo gnilo jabolko in tako še pospešili propadanje slovenskih župnij, ki so že v prvem valu korone izgubile 20 do 40 odstotkov vernikov, kakor je v svojem božičnem intervjuju povedal nadškof Zore (v resnici pa ponekod tudi do 70%). Kateri so sploh dobri sadovi tega, da ženske opravljajo službe, ki so lastne moškim? V Letnem poročilu Katoliške Cerkve v Sloveniji 2019 teh sadov ni videti.
Tradicionalna liturgija pa bo v svoji možatosti in veličastnosti v primerjavi z novodobno župnijsko poženščeno predstavo le še bolj sijala.