Individualizem in krščanstvo

V našem prvem zapisu smo spregovorili o sodobnem človeku kot posamezniku oz. individualistu, če smo bolj jasni z uporabo latinizirane tujke. Zanimiv je odziv katerega od zelo opevanih javnih filozofov, kakršen je Umberto Galimberti. Izpostavljam njega, ker je daleč od krščanstva in mu celo nasprotuje, nazadnje pa ga je obtožil, da je krivo za individualizem v zahodni družbi.V resnici napada  katoliško Cerkev, s tem pa pljuva v lastno skledo, saj je študiral z njeno pomočjo. Galimbertiju bi namreč delno lahko celo pritrdili, v primeru, da govorimo o tistem delu krščanstva, ki se je odcepilo od katoliške Cerkve, to pa je protestantizem. Vendar pa zato drži, da to ni pravo krščanstvo, saj kriva vera pravo prikroji po svoje in absolutizira le del njenega nauka. Zatorej poglejmo, zakaj ne moremo kriviti krščanstva za individualizem, temveč je slednje pravo zdravilo, četudi Galimberti meni prav nasprotno, za našo bolno družbo, da bi se znebila ne samo individualizma, ampak hiperindividualizma (dobesedno »nad«-individualizma), kakor ga je pravilno označil nizozemski kardinal Wim Eijk, katerega knjigo-intervju z analizo razmer na Nizozemskem toplo priporočam.

Umberto Galimberti

Preskakovanje “mračnih stoletij”

Pojdimo na same Galimbertijeve besede, ki jih je v intervjuju povedal napol Slovencu Walterju Veltroniju, nekdanjemu županu Rima, nanašajoč se na sedanje norme razdalje med ljudmi. Najprej pravi, da se ne smemo navaditi, »imeti družbo za privesek posameznika. To je značilno za krščansko kulturo, kar moram jasno poudariti. … kristjan je dal v obtok koncept posameznika, dušo se reši na ravni posameznika. Na neki točki se je začelo družbo razumevati preprosto kot nekaj, kar ne sme graditi skupnega dobrega, temveč, to pravi sveti Avguštin, je njena naloga odstraniti zadržke, ki ovirajo rešenje duše. Gre torej za samo negativno delo. V ‘Družbeni pogodbi’ Rousseau pravi, da kristjan ni dober državljan, to sicer lahko je v dejanju, ne pa tudi na načelni ravni, ker je njegov cilj rešitev duše. Ta kultura posameznika, ki ni bila grška, ampak prav izvorno krščanska, je pripeljala do tega, da se danes pritožujemo nad individualizmom, egoizmom in narcizmom na podlagi dejstva, da vsakdo misli le na samega sebe.«

Besede »à la page« italijanskega filozofa sicer ne povedo nič novega, kar ne bi slišali tudi že prej iz drugih ust, žal pa so marsikatera usta tudi katoliška, pa ne pripadajo le vernikom, ampak tudi posvečenim. Koliko se jih je že spravljalo nad tisto geslo, ki ga najdemo na misijonskih križih po naših cerkvah, ki se glasi: »Reši (svojo) dušo!« In vendar bi se najprej bilo potrebno vprašati, kako ne bi z vsaj kančkom dvoma gledali na nekoga, ki brez sramu vrže stran vsaj 15, če že ne 20 stoletij, ki minejo od nekrščanske antične filozofije do razsvetljenske, kamor spada Rousseau. Po tem značilnem mišljenju je bila zahodna družba precej stoletij v neke vrste hibernaciji, da bi se potem iz nje prebudilo, spet vzcvetelo pa s francosko revolucijo. Nekdanji redni profesor filozofije na Katoliški univerzi v Milanu, Francesco Botturi pravi, da so Galimbertijeve in podobne teze nevzdržne.

Koliko se jih je že spravljalo nad tisto geslo, ki ga najdemo na misijonskih križih po naših cerkvah, ki se glasi: »Reši (svojo) dušo!« In vendar bi se najprej bilo potrebno vprašati, kako ne bi z vsaj kančkom dvoma gledali na nekoga, ki brez sramu vrže stran vsaj 15, če že ne 20 stoletij, ki minejo od nekrščanske antične filozofije do razsvetljenske … Po tem značilnem mišljenju je bila zahodna družba precej stoletij v neke vrste hibernaciji, da bi se potem iz nje prebudilo, spet vzcvetelo pa s francosko revolucijo.

V cerkvenem izročilu ni sledi o individualizmu

Tudi sam upokojeni profesor se sicer znajde delno v tistem čudnem razmišljanju, po katerem naj bi spet vse zacvetelo po zadnjem vesoljnem koncilu, čeprav upravičeno trdi, da se je nekoliko izgubila v 2. Polovici 19. Stoletja ta skupnostna razsežnost, ki se je ponekod povlekla še v 20. Stoletje, vendar pa nam tudi pove, da vsega tega nikakor ne najdemo ne v antični Cerkvi, torej pri cerkvenih očetih, kakor niti ne v srednjeveški, renesančni ali baročni Cerkvi. Vemo pa, na kakšnem pogorišču so se znašli sv. Janez Vianej in tovariši po francoski revoluciji. Botturi se strinja z nami, ko pravi, da najdemo ta individualizem v protestantizmu, najbolj v luteranstvu, če vemo, kako pomembna je bila skupnostna dimenzija za številne druge protestantske ločine, četudi so na vse gledali precej bolj človeško in čustveno, kot pa presežno, v smislu občestva svetih, kakor je to v pristnem katolištvu. Botturi zato pravi, da prav »izziva vsakogar, da bi našel ta primat individualizma« v katoliškem izročilu vse do poznega baroka.  

Francesco Botturi

Novoveške in protestantske korenine

Naš upokojeni profesor zato jasno pravi, da je Galimberti našel te ideje pri novoveških filozofih, najbolj se v besedah zrcalita Feuerbach in Marx. Slednji je videl to individualistično korenino rešenja pri judovstvu, ki bi naj to miselnost izročilo krščanstvu, slednje pa ga je razširilo, kamorkoli je prišlo in se uveljavilo. Problematično je po Botturijevem mnenju že samo pojmovanje judovstva kot individualističnega verstva, vendar pa je dejstvo, da je hotel Marx obračunati z religijo kot tako, ker je imel judovstvo in krščanstvo za temelj kapitalizma. Treba pa je povedati, da je Marx črpal svoje ideje pri Heglu, slednji pa je bil pod močnim protestantsko-luteranskim vplivom, kakor je znano, posledično pa tudi Marx. To je torej podla operacija, ki jo ne dela samo Galimberti, ampak tudi vsi, ki za podlago svojega nazora jemljejo novoveško misel, antično pa le omenjajo kot neke vrste okrasek. Družba, ki je še vedno moderna, saj je ta moderna doba precej »tekoča«, kakor to lepo označuje sociolog Bauman, pač ne temelji na krščanskem izročilu, temveč na novoveškem razmišljanju v vseh njegovih oblikah. Te se sicer lahko izrekajo za sodobne, vendar so v svoji osnovi še vedno nominalistične, protestantske, razsvetljenske in tako naprej.

Prirejanje nepriljubljenih avtorjev in pomanjkanje duhovne razsežnosti

Kadar že vzamejo katerega od avtorjev »temnih stoletij«, to počno na zelo ideološki način, naredijo neke vrste »copy-paste«. Tako Galimberti politično oblast lepo zamenja kar z družbo in postavi velikemu zahodnemu cerkvenemu očetu v usta miselnost in besede, ki v resnici sploh niso njegove. Avguštin vendar zagovarja, kakor nam pove Botturi, nadvse družbeno krščansko verovanje, kjer pa je ta družba, če lahko dodamo, tako tostranska, kakor tudi onstranska, nadnaravna. Kdor torej vodi človeško skupnost, bi po svetem Avguštinu moral odstraniti vsako oviro, ki zavira blagor duš podanikov. Družba oz. oblast ima torej to negativno nalogo odstranjevanja preprek, medtem ko je pozitivna naloga izgrajevanja, torej dela za sam blagor duše, stvar Cerkve in posameznikov, kjer politična oblast nima nobenega naslova, da bi lahko v to posegala. To seveda nima nobene povezave z individualizmom, s katerim pa ima veliko zvezo moderna država, ki vse od razsvetljenstva naprej več ne opravlja svoje naloge odstranjevanja ovir in tega, da ne bi aktivno posegala v skrb za blagor duš, kakor smo priča tudi dan današnji. Nasprotno, ovir je vse več in več, oblasti pa si jemljejo pravico državljanom narekovati, kako je treba v resnici skrbeti za svojo dušo. Če slednjo seveda sploh priznavajo.   

Kdor torej vodi človeško skupnost, bi po svetem Avguštinu moral odstraniti vsako oviro, ki zavira blagor duš podanikov. Družba oz. oblast ima … negativno nalogo odstranjevanja preprek, medtem ko je pozitivna naloga izgrajevanja, torej dela za sam blagor duše, stvar Cerkve in posameznikov, kjer politična oblast nima nobenega naslova, da bi lahko v to posegala.

Pri Galimbertiju in tovariših, ki so danes najglasnejši, bi le stežka ali po pomoti našli pravo nanašanje na dušo. Lahko vsaj trdimo, da slednjo zaradi svoje miselne podlage mislijo predvsem kot nekakšno čustveno stvarnost, zato pa jih preizkušnje našega časa tako vržejo s tira. To je seveda miselnost, ki izvira iz protestantskega pojmovanja duhovnosti, ki ga najdemo tudi pri Rouseauju, kar pa je pri njem še bolj pomembno je to, da razume politiko kot neko vrhovno resničnost, ki zavzema vsa področja našega bivanja in ne prenaša nobene druge ali višje pripadnosti. Če torej nekam religiozno pripadamo, se odtegujemo politični pripadnosti oz. nas naša verska pripadnost močno ovira, ko govorimo o politični in državljanski pripadnosti. Botturi zato pravi, da je to moderno pojmovanje politike tisto, ki je sprožilo individualizem. Korenine individualizma torej niso verske, ampak politične.

Politične korenine indvidualizma

Do tega individualizma oz., kakor smo dejali, hiperindividualizma, smo nekako prišli v treh korakih. Prvi se je zgodil s Thomasom Hobbesom, ki ga lahko imamo za osnovatelja moderne politike. Bil je namreč prvi, ki je teoretiziral, da mora imeti država pred sabo samo posameznike, če želi zagotoviti družbeni in politični mir, ker je vsakršna oblika skupnosti sumljiva in predstavlja neposredno grožnjo absolutni oblasti vladarja oz. oblastnika. Hobbesovo vladanje ima neki protiskupnostni temelj in se naslanja na sistematično desocializacijo podložnikov. Mar danes nismo prišli že do neke, če se naslonimo na kard. Eijka in ga parafraziramo, hiper-desocializacije družbe?

Drugi korak predstavlja liberalizem, ki je prepričanje, da je potrebno državno oblast preseliti v roke posameznikov, ker so to ekonomski delavci, da bi tako spodbudili novo resničnost, ki je trg, obenem pa bi tako odpravili neučinkovitosti in pomanjkljivosti avtoritarne družbe. Najpomembnejši družbeni in ekonomski akterji tako postanejo posamezniki, ki so popolnoma avtonomni in samostojni in ki jih trg potrebuje, da bi cvetel. Skupnostna ekonomija kot temelj skupnega dobrega tako nima nobenega mesta več, ker je pomembno le še posameznikovo dobro, kolikor si ga seveda uspe zagotoviti. Tekmovalnost in boj za preživetje sta nekaj normalnega.

Roberto Esposito pa se je posvetil še libertarizmu kot tretji obliki. Oblast, ki je najprej bila v rokah absolutnega vladarja, potem pa, po Locku, posameznih lastnikov, ki so spletali trgovske vezi, se preseli v roke posameznikov, nosilcev človekovih pravic. Ta močni in zakoreninjeni individualizem nima krščanskega izvora, pa naj si Galimberti in podobni mislijo, kar hočejo, ampak ima protikrščanski izvor, saj povzdiguje zelo delno, če že ne patološko dojemanje svobode kot samozadostnost in samozanašanje (avtoreferenca – zanašanje in nanašanje le nase), ki ima prav despotske tendence, parole pa poznamo: telo je moje, zarodek je moj, spol je moj… Vedno seveda temu sledi, da lahko vsakdo s tem dela, kakor pač hoče.

Za blagor družbe in posameznika sta potrebni družina in Cerkev

V resnici je odgovor na individualizem ravno v družini, kjer zagotovo po tisti človeški strani ni lahko, ker vsi delamo napake, vendarle pa je to za otroke in mladostnike nepogrešljivi kraj vzgoje, ki je prvi cilj vsakega zakona, predpostavlja pa seveda roditev otrok, da bi slednji lahko bili vzgojeni. Tu se učijo pravih človeških stikov in odnosov, družbenega življenja, skupnosti in odgovornosti. Tu se dela za enotnost, resnico, dobroto in lepoto, ki nas dvigajo še k Bogu. Tu je pa zraven še tista večja in širša družina, ki je Cerkev, ki nam daje potrebna sredstva, da ohranjamo in hranimo svoje medčloveške in presežne odnose – z Bogom, Marijo, angeli in svetniki, z vernimi dušami in z vsemi brati in sestrami po veri. Daje pa nam tudi sredstva, da prav razumevamo sebe. Pravo človečnost in človeškost, ki ni individualistična, tako dobimo v družini in Cerkvi (tudi v cerkvi, če mislimo na bogoslužje), pa tudi še drugod, kjerkoli je neka skupnost. Brez tega se ne goji skupnega dobrega, pa ni niti celostnega dobrega za posamezni del skupnosti. Človek namreč ne živi samo od kruha.

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina