Devica pred, med in po porodu

Kakor sonce skuz glaž gre, glaž ta se ne rezbije, v glihi viži rojen je, naš Jezus iz Marije.

UVOD

Vsako leto smo v adventnem, posebno pa v božičnem času, priča neštetim zmotam glede svete noči in rojstva Našega Gospoda Jezusa Kristusa. Protestantsko poniževanje Božje Matere je v modernem času svoj vrh doživelo s filmom The Nativity Story (2006), ki se vsako leto predvaja po televiziji in je vedno dostopen na spletu. Že takrat so ga mnogi učeni duhovniki označili za bogokletnega in bogoskrunskega. Marijo v tem filmu med drugim prikazujejo kot običajno žensko, ki doživlja in rodi Boga v trpljenju in bolečinah. Letos smo, na žalost, takemu poniževanju bili priča tudi v filmu Kraljica Miru, ki ga je ustvaril Studio Siposh.

Adorazione del Bambino – Correggio (1526)

VELIKA ZMEDA

V slovenskem prostoru, ki je žrtev pomanjkljive kateheze zadnjih desetletij, si različni člankopisci in komentatorji neuko in predvsem predrzno upajo razlagati in podajati kot resničnost nekaj, kar je popolnoma lažno. Ljudje si, včasih celo v dobri veri, mislijo, da je to tako pač bilo. Ker pa jih teologi ter duhovniki ne poučijo in jim je literatura le stežka dosegljiva, ostajajo v svoji zmoti. Mnenja smo, da je tako deloval tudi režiser novega slovenskega filma, ki je drugače znan po dobro pripravljenih in preštudiranih zgodbah.

Aleš Čerin je v svojem članku na Časniku komentiral:

Jezus novorojenček, je bil v filmu takoj po rojstvu prikazan zelo nazorno in realistično. Še z dobro vidnimi ostanki devetmesečnega plavanja v Mariji. Nič romantičnega olepševanja. Hvala za realnost.

Ali je resnica Marijinega čudežnega poroda zgolj romantično olepševanje?

Na Iskreni.net pa je Mateja Kropec Šega zapisala:

Če zaprem oči, lahko v duhu vidim Jožefa, ki Mariji masira križ med popadki, kako jo drži za roko, ji prigovarja, kako jo podpira in kako nazadnje v svoje roke ujame izvijajoče telesce Jezusa. Na hitro ga obriše, toplo zavije in odložil v Marijino naročje. Prepričana sem, da se je med tem od kje pojavila kakšna dobra ženska roka, ki je pomagala mami Mariji. Jožefa je čakalo še čiščenje premočenega ležišča preden je utrujen lahko legel k svoji ženi in poln občudovanja strmel v Čudež, ki se jima je rodil.

Ta pade na izpitu že takoj, saj ne ve niti tega, da v Svetem Pismu evangelist Luka ni zastonj zapisal, da je Marija sama povila sina:

»In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.« (Lk 2,7)

Primerov je, žal, še veliko, to so le najbolj sveži.

RESNIČNOST

Resničnost je seveda veliko lepša od teh čisto nepobožnih, nekatoliških, plitvih predstav. Trpljenje in bolečine pri porodu, so posledica izvirnega greha. Katoliški nauk jasno uči, da je bila Marija izvzeta izvirnega greha, od trenutka njenega spočetja. Potemtakem bi že na tej osnovi logično morali zaključiti, da Marija Jezusa ni rodila kakor vse druge žene, v mukah in bolečinah. Če pa k temu dodamo še dejstvo o Jezusovi naravi, potem ne more biti nobenega dvoma o tem, da je bil to čudežni porod. Jezus je namreč hodil po vodi, se spremenil na gori, šel iz zaprtega groba in hodil skozi stene. Kakor piše sveti Tomaž Akvinski, je porodna bolečina bolečina, ko se dete prebija iz maternice; ker je bilo Marijino telo brezmadežno, ni bilo potrebno, da bi si Dete moralo prebiti pot na svet (prim Summa Theologiae III, q. 35, a. 6). Prav je tukaj navesti vsaj majhen delček citatov, ki se jih najde na to temo. Poglejmo torej kaj o tem dogodku najdemo v Svetem Pismu in Katoliškem izročilu.

Prerok Izaija piše:

Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki ga bo imenovala Emanuel. (Iz 7,14)

Preden je imela krče, je rodila, preden so prišle porodne bolečine, je povila dečka. (Iz 66,7)

To poudari tudi evangelist Matej ko zapiše:

Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku:

Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami. (Mt 1,23)

Sveti Avguštin:

Ni prav da bi tisti, ki je prišel ozdraviti pokvarjenost, s svojim prihodom oskrunil neokrnjenost“ (Pridiga 189:2).

V spočetju si bila vsa čista, pri porodu si bila brez bolečin“ (Pridiga o Božiču)

Sveti Leon Veliki:

Rodila ga je brez izgube devištva, kakor ga je spočela brez njene izgube“ (Flavijanu, okrog 430)

Sveti Prokul iz Konstantinopla

„… Kajti Emanuel je odprl vrata narave kakor človek ampak kakor Bog ni prebil rešetk devištva.“ (Oratio 1, št. 10)

Sveti Bonaventura

O Bog, moj Bog, poveličeval te bom po Tvoji Materi. Spočela te je v devištvu in brez porodnih bolečin te je rodila“ (Psalter BMV, 62)

Rimski katekizem Tridentinskega koncila iz leta 1566

Evi je bilo rečeno: „V bolečinah boš rojevala otroke“ (1Mz 3,16). Marija je bila izvzeta iz tega zakona. Da bi ohranila nedotaknjeno deviško celovitost, je rodila Jezusa, Božjega Sina, ne da bi, kakor smo že rekli, občutila kakršnokoli bolečino.“ (Credo, III)

Blažena Katarina Emmerich opisuje v svojih videnjih sveto noč tako:

Votlina je bila vsa svetla in Marija sama kot v plamenih. Bilo mu je (Jožefu), ko da vidi goreč grm kakor nekoč Mojzes. Zgrudil se je na svoje obličje in se ni več upal ozreti na Marijo.

Svetloba okrog Marije je naraščala. Svetilk, ki jih je bil Jožef namestil in prižgal, ni bilo več videti. Marijina široka obleka ji je padala v gubah do tal. Okrog polnoči je bila v zamaknjenju dvignjena od tal. Svetloba okrog nje je še bolj žarela. Rodila je Božje Dete. Videla sem bleščeče, čisto majhno dete, ležeče na odeji pred Marijo; njegov blesk je prekašal vso drugo svetlobo. Marija je bila še zamaknjena. Položila je prtiček na dete, ne da bi se ga dotaknila. Ko pa se je dete zganilo in zajokalo, se je Marija ozavestila. Dvignila je otroka k prsim in ga zavila. Tako je sedela zakrita z otrokom vred. Okrog nje sem videla angele, ležeče na obrazih. … Marija ni bila videti izčrpana – Pred rojstvom in po rojstvu je bila belo oblečena.“ (Življenje in trpljenje NGJK, str. 56-57)

ZAKLJUČEK

Po le nekaj citatih lahko vidimo, da je bil nauk o svetem spočetju ter rojstvu v zgodovini popolnoma jasen vsem pravovernim kristjanom. So se pa proti temu izrekali npr. Janzenisti. Eden od janzenističnih stavkov, ki jih je leta 1690 obsodil Aleksander VIII. je prav trditev, da je Marija potrebovala očiščenja in da je bil njen otrok, ki ga je darovala, po besedah postave omadeževan od materinega madeža.

Zato kar ohranimo naše predstave, ki jim nekateri pravijo „romantično olepševanje“. Skladajo se z resničnostjo svete noči.

4 komentarjev

  • mateja

    Gospod Simon, hvala za ta zapis.
    Tudi mene zelo moti, da da se vsepovsod zanika Marijino vedno devištvo in nadnaravno rojstvo našega gospoda Jezusa Kristusa. Tudi v filmu ” Jezus iz Nazareta ” Franca Zefirellija, ki je bil posnet davnega leta 1977, so prikazali Gospodovo rojstvo kot povsem naraven dogodek. Prikazali so Marijo s porodnimi bolečinami in mukami.
    Brala sem da je naš Gospod Jezus Kristus povedal sestri Luciji, ko je bila v samostanu, zakaj je ravno pet prvih petkov v čast brezmadešnemu Marijinemu Srcu:
    1. zaradi žalitev storjenih proti Marijinemu brezmadežnemu Spočetju
    2. zaradi žalitev storjenih proti Marijinemu vednemu devištvu
    2. zaradi žalitev storjenih proti njenemu božjemu materinstvu
    4. zaradi žalitev tistih, ki nalašč zavirajo češčenje naše Gospe, sejejo ravnodušnost in celo sovražnost v srca otrok
    5. žalitve in sovražnost do njenih svetih podob
    Pa še nekaj : tudi v Katekizmu katoliške Cerkve, ki so ga izdali l. 1992, je celo poglavje o Devici Mariji, o njenem Brezmadežnem spočetju , o Božjem materinstvu , o tem, da je ostala devica ob spočetju, ob in po porodu svojega Sina, devica vedno in vselej.
    In vendar se to versko resnico stalno zanika ( zlasti v medijih) in imam občutek, da se zelo malo kristjanov tega zaveda.

  • Andrej Z

    Super članek. Krasno povzema, česa je Marija po Evi obvarovana in kaj tudi sodi med posebne milosti, ki jih je polna. Meni najboljši opis Jezusovega rojatva je po videnju Marije Valtorte, ki sicer še ni svetnica. Povzemam.

    Razen šuma pokljajočih drv in oslička, ki občasno udari s kopitom ob tla ni v hlevu slišati ničesar. Žarek mesečine pokuka iz razpoke v stropu in videti je kot srebrno rezilo v temini votline. Podaljšuje se bolj in bolj, kakor se mesec premika po nebu in končno jo doseže. Že je na glavi Marije, ki moli. Ona dvigne glavo , ki se zdi, da sije v mesečini in smehljaj, ki ni človeški jo spremeni v uri njenega materinstva.

    Svetloba okoli nje se veča in veča. Najprej se zdi, da prihaja iz meseca od zunaj, nato kot da prihaja iz revnih reči, ki jo obkrožajo, nazadnje pa se zdi, kot da izhaja iz nje same. Njena temno modra obleka je sedaj videti kot svetlomodre barve spominčic in roke in obraz se zdi, da postajajo modrikasti, kot bi bili v ognju velikanskega bledega safira. Obok nad njo, poln razpok, pajčevine, črn, in zakajen se zdi, kot da je obok kraljevske sobane.
    Svetloba prihaja vedno bolj iz Marijinega telesa, Sedaj je že mnogo močnejša od mesečeve svetlobe. Ona je hraniteljica luči. Ona je tista, ki mora dati svetu Luč. Vsak kamen je kos srebra, vsaka razpoka utrip opalov, vsaka pajčevina najdragocenejši baldahin, pretkan s srebrom in diamanti. Seno, ki visi iz zgornjih svisli, ni več trava: to so mnoge niti iz čistega srebra. Stene so bogate svilene odeje z bisernim reliefnim vezenjem in tla so kot kristal, ki ga je prižgala bela luč:

    In svetloba vedno bolj narašča. Oko je ne more več prenašati. V njej devica izginja, kot da bi jo použila žareča zavesa, IZ NJE PA IZSTOPI DEVICA IN MATI.
    Ko se močna svetloba že nekoliko umiri in jo človeški pogled spet lahko prenaša, vidimo Marijo z novorojenim Sinom v naročju. Z majhnim otrokom, rožnatim in debelušnim, ki krili z ročicama in veka s tresočim se glaskom, pri tem pa obrača svojo svetlolaso glavico. Mama jo podpira s svojo dlanjo in ga gleda ter se joče in smeje hkrati. Sklanja se k njemu in ga nežno poljublja.
    Vol, ki ga je svetloba prebudila, vstane in topota s parklji in muka. Osel obrača glavo in riga. Svetloba ju je zdramila in že pozdravljata svojega stvarnika. Tudi Jožef, ki je kakor zamaknjen tako vneto molil, da je bil odsoten od tega, kar ga je obrkožalo, se predrami in skozi prste, pritisnjene na obraz, vidi, kako pronica čudna luč. Umakne roke z obraza, dvigne glavo in se ozira po votlini. Stoječi vol zakriva Marijo. Toda ona ga že kliče:
    Jožef Pridi!!!
    Jožef prihiti in ko vidi, se ves prevzet ustavi.
    Toda Marija vztraja: Pridi Jožef! Ko si pritiska dete k srcu vstane in pride naproti Jožefu, ki ga je v zadregi strah, da bi bil nespoštljiv, hkrati pa si želi približati. Ob vznožju jasli se zakonca srečata in se gledata v blaženem joku.
    Nato se Marija skloni in reče: Vzemi Jožef! In mu ponudi malega Jezusa.
    Jožef pa: Jaz? Meni? Ne, nisem vreden. Jožef je ves zbegan in ponižen ob misli, da se bo moral dotakniti Boga. Toda Marija smehljaje vztraja in mu ga izroči pri tem pa pravi:
    Ti Jožef si tega res vreden. Nihče ni bolj vreden od tebe in zato te je najvišji izbral. Vzemi Jožef in ga drži! Jožef, rdeč kot škrlat iztegne roke in vzame tega otročička, ki vrešči od mraza. In ko ga ima že v naročju ne vztraja več, ampak si ga pritisne k srcu in ga skuša s svojo rjavo obleko in z rokama pokriti, ogreti, zavarovati pred nočnim mrazom. Ko Marija otroka obleče in zavije v toplo odejo, mu Jožef spretno pripravi ene od jasli za zibelko, dvigne leseni rob, da varuje pred mrazom, ter pri ognju segreto seno podstavi pod Jezusa, Vol pa ga s svojo sapo ogreva. Tople jasli tako končno ustavijo jok novorojenega.

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina