Sodobni človek kot posameznik

Moderna doba traja že lep čas, njen začetek pa bomo postavili precej pred tisti mejnik, kamor ga postavlja »šolska« zgodovina, ki pravi, da se t. i. »novi vek« prične z letom 1492, ko se zaključi t.i. »srednji vek«, ki pa mu lepše rečemo »krščanska doba« ali z eno besedo »kristjanstvo« (lat. Christianitas). Zaton te omenjene krščanske dobe pa v resnici začne že tam po letu 1300, natančnejšo ločnico lahko postavimo z letom 1303, ko jih je, po legendi, »fasal« papež Bonifacij VIII., in sicer mu je podelil zaušnico Jakob Colonna. Resnična zgodovinska podlaga je seveda širša, skupen z legendo pa ji je upor cerkveni avtoriteti, kar je, kot bomo videli, še kako pomembno. Zgodi se vdor islamskega mišljenja, pa doba nominalizma, ki pripelje do Martina Luthra, navdušenega nad nominalističnim filozof Viljemom iz Ockhama. Vdirati prične drugačno gledanje na vse, tudi na človeka, ki se dojema vse manj kot del skupnosti, kar privede do današnjega, sodobnega pojmovanja.

Poletna zanimivost. Če greste v Grčijo, vas pri plačilu vstopnice za čoln ali kaj drugega vprašajo, za koliko »atomov« plačujete. In res, sodobni človek se dojema kakor »atom«, čemur se z latinsko besedo reče »individuum«, v slovenščini bi bil to posameznik. Skupnost nima več domovinske pravice, a ni edina, ki je nima. Sodobni človek se pač samega sebe dojema kot prvega in nič drugega ne sme biti ne nad njim ne pred njim. Nad njim ne sme biti avtoriteta, pred njim ne sme biti skupnost. Ne obstaja ne presežna avtoriteta, v smislu Boga ali naravnega zakona, kakor niti monarhična oz. družbena avtoriteta. To je pravzaprav čudno oz. celo paradoksalno, saj se je moč moderne države skozi čas neverjetno ojačala. Birokratska in centralizirana, če ne centralistična, moderna država je pravzaprav »ustvarila« individualističnega človeka, posameznika. Uničila je namreč vmesne člene. Pri zločinu pa ni bila sama, saj ji je pomagal trg. Bolj kot sta se država in trg uveljavila, bolj so nazadovale in se oslabile naravne družbene skupnosti.     

Lutra smo že omenili, ker je dokončal delo ostalih, omenimo lahko francoskega kralja Filipa Lepega. Prva avtoriteta na tnalu je namreč bila cerkvena avtoriteta, sledila pa ji je monarhična avtoriteta, ki je bila uničena v velikih revolucijah, v Angliji, Ameriki in Franciji. Z glavo Ludvika XVI., ki ga sicer ne bomo na vsa usta hvalili, je padla očetovska figura na Zahodu, kar se je kasneje v sami družbi še kako konkretiziralo tudi na najnižji skupnostni ravni, v družini. Zanikanje avtoritete pa ne hkrati pomeni splošnega zanikanja oblasti. Sodobni človek, ki nima nobene pripadnosti več, sicer želi biti vse bolj svoboden, a v resnici tega ne zahteva. O tem je pisal recimo Christopher Lasch, ki je opazil, da bolj kot se zanika avtoriteto, tem bolj se okrepijo anonimne in brezoblične oblasti in moči, kakršne so birokracija, tehnokracija, trg, mediji… Te oblasti in moči lahko delujejo tudi zelo diskretno ali prikrito, delujejo pa. Človek si domišlja, kako je vse bolj svoboden, v resnici pa je zaprt v neko kletko, za katero se lahko kar strinjamo z Maxom Webrom, da je jeklena.

Če nadaljujemo, potem drži, da je individualizem nerazdružljiv z antropocentrizmom. Sodobni človek najprej zanika avtoriteto Cerkve, potem pa zanika Božji obstoj. No, Cerkev sprejema, kolikor mu je kdo od »cerkvenih« všeč, ampak seveda to presoja vsak sam, takšnih pa je lahko več in več, da potem privede do določenega konsenza o tem, da je pa neki papež, škof ali duhovnik boljši od drugega. Avtoriteta cerkvenega nauka je pa tako ali tako šla že zdavnaj rakom žvižgat, kot so rekli nekoč. Tudi ni nujno, da se kar tako zanika obstoj Boga, vsekakor pa slednji nima domovinskih pravic v življenju posameznika, torej tudi družbe, ampak slednja je samo neki prazni pojem, v smislu zgoraj omenjenega nominalizma, ki pravi, da so pač vse samo imena ali izrazi, ki se jim potem lahko da takšen ali drugačen pomen in vsebino. Skratka, posameznik se samopovzdigne na mesto Boga, posledično je tudi sam svoj kralj oz. absolutistični vladar – ne trpi nič in nikogar nad seboj.

Rekli smo pa tudi o tem, da ne mara nič pred seboj, zato posameznik zanika, da bi pred njim bila kakršnakoli skupnost, bodisi po času bodisi po pomembnosti. Ne izhaja torej od nikoder, nobene vezi ne določajo njegovega bitja. Za antičnega in srednjeveškega človeka je vendarle veljalo, da je skupnost bila pred posameznikom, za sodobnika je ravno obratno. Tudi tu se zanika tako versko, kot tudi civilno skupnost. Ko govorimo o verski skupnosti, govorimo seveda o katoliški Cerkvi, sploh zato, ker posameznik ne zanika samo skupnosti, ampak tudi občestvo, mišljeno je »občestvo svetih«, ki ga izpovedujemo v veroizpovedi, zanika se tudi to onstransko, presežno skupnost, ki ji pravzaprav vsakdo, če hoče ali ne, pripada. Ko gremo potem na medčloveško raven, je posameznik pred svojo narodno skupnostjo, državo, deželo, pokrajino, pa seveda družino. Iz tega lahko sledi, da slednje, če gre »na svoje«, niti ne ustanovi, saj bi ga utesnjevala. Spet smo pri jekleni kletki. Ponovno ni nujno, da ne bi govoril o nekih skupnostih, vendar so slednje le neke abstraktne entitete, produkt posameznikovih misli in fantazij, morda sanj, kjer vemo, da je vse mogoče. Tako posameznik lahko govori o državi, kraljestvu, skupnosti ali družini, vprašanje pa je, če se resničnost sklada z njegovimi besedami.

Ne sme nas zavesti jakobinsko, romantično, nacionalistično, fašistično ali nacionalsocialistično poveličevanje države kot nacije, niti ne naroda, četudi bi se morda to besedo uporabilo. Za tem se namreč skriva abstraktni posameznik, ki delno ali povsem zavrača kakršnokoli očetnjavo, torej krvno ali naravno skupnost. Vemo, kako so se uprli Vendejci francoskim revolucionarjem, za to pa plačali visok davek, a eden izmed njih, Charette, je jasno dejal, kako so njihova očetnjava »naši oltarji in naši grobovi«. Še kako konkretna resničnost, v nasprotju z abstraktnim nacionalističnim pojmovanjem revolucionarjev. Vendejski upornik tudi nam danes govori, kje korenini naša očetnjava, a se zdi, da se Slovenci za te naše »oltarje in grobove« kaj prida ne zmenimo.

Naslednji korak pripelje do sanj razsvetljencev, finančnikov in socialistov, ki je univerzalno mesto oz. »kosmopolis«. Marshall McLuhan je to imenoval »globalna vas«. Komunizem s svojimi sanjami o svetu brez razredov, držav in meja je bil le ena izmed podob tega »globalnega mesta«, ki ga, kot se zdi, svetovne elite želijo uveljaviti, da bi se v njem izgubila katerakoli različnost in posebnost.

Andrej Vončina

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina