Kako moramo moliti (1. del)

Najprej, zakaj se ta duhovno-teološka rubrika imenuje »Steber luči«. Ker neko staro egipčansko krščansko (koptsko pomeni egipčansko, op. a.) besedilo omenja besede našega Gospoda mojemu zavetniku, prvopoklicanemu apostolu, sv. Andreju, da bo »steber luči« v nebeškem kraljestvu. Tokrat pa razmišljamo v tej rubriki o molitvi, in sicer s pomočjo škofa in cerkvenega učitelja, sv. Alfonza Ligvorija. Tudi sicer ne bom govoril jaz, ker sam po sebi nimam kaj dosti povedati, ampak govorijo apostoli, cerkveni očetje, cerkveni učitelji in učiteljice ter drugi svetniki in takšni, ki nas lahko kaj lepega naučijo v veri. Lepo je, ker cerkveni učitelji radi navajajo cerkvene očete, zavedajoč se dejstva, da so kakor pritlikavci, ki stojijo na ramah velikanov. Gospod Jezus v evangeliju po sv. Janezu (16,24) govori, naj prosimo in bomo prejeli. In sicer, še natančneje, pravi, da moramo prositi v njegovem imenu. Zato nam katekizmi pravijo, da Cerkev svoje glavne molitve pri maši vselej zaključuje v Kristusovem imenu. Sv. Alfonz pravi, da je molitev »nezmotljivo učinkovita za dosego vseh milosti, potrebnih da dosežemo večno zveličanje«. Tu navaja sv. Ciprijana, ki pravi: »Molitev je vsemogočna, je ena, stori lahko vse.« Pri pridigarju beremo (2,12), da Bog ni odrekel svojega ušesa nikomur, ki je prosil za njegovo pomoč. Tega niti ne more storiti, saj je obljubil, da bo uslišal vsakogar, ki se bo obrnil k njemu, nas opozarja sv. Alfonz, a opozarja, da se to zgodi samo pri molitvi, ki upošteva določene pogoje. Mnogi namreč molijo, vendar pa to delajo malomarno, zato pa tudi ne dosežejo tistega, kar bi radi. Še več kot to, naš cerkveni učitelj pravi, da ne dosežejo tistega, kar si zaslužijo. Sv. Jakob (4,3) opozarja, da ne dosežemo svojega, ker slabo prosimo. Sv. Alfonz zato daje tri pogoje, da bi bila naša molitev učinkovita. Moliti moramo ponižno, zaupno in vztrajno. Katekizmi sicer navajajo še druge pogoje, kot recimo vdanost v Božjo voljo, vendar so res ti trije omenjeni poglavitni. Tokrat se ustavimo pri ponižnosti, v prihodnje pa bomo s svetim škofom pogledali še zaupnost in vztrajnost v molitvi.  

Sv. Alfonz Marija Ligvorij

Ponižna molitev

Najprej je potrebna pri molitvi ponižnost, ker sv. Jakob nadaljuje, da Bog zavrača molitev napuhnjenih, uslišuje pa ponižne (4,6). Sv. Alfonz nas opozarja, da je največja težava v prevelikem zaupanju v svoje lastne moči in v mišljenju, da smo boljši od drugih. Molitve takih bo Gospod zavrgel, medtem ko bo uslišal ponižne. Kakor nas opozarja Sirah, siromakova molitev predre oblake in vztraja, dokler ne doseže svojega (Sir 35,17), podobno pa trdi tudi David (Ps 102 (101),18). Sv. Avguštin pravi: »Ponižaj se in Bog pride k tebi, povišaj se in se odvrne od tebe.« Če se torej ponižamo, pravi sv. Alfonz, pride k nam sam Bog, »po svoji lastni volji, da bi te objel, če pa se povišuješ, in se napihuješ zaradi svoje lastne modrosti in dejanj, se oddalji od tebe in te prepusti tvoji lastni ničevosti.« Nikdar ne sme nihče obupati, četudi bi bil še tako velik grešnik: »Gospod ne more prezirati niti najtrdovratnejših grešnikov, kadar spokorijo svoja srca in sebe ponižajo pred njim ter priznajo, da si ne zaslužijo od njega nobene milosti.« Saj nas David lepo tolaži, da Gospod ne prezre ponižnega in skesanega srca (Ps 51(50),19).

Dodaj odgovor

0
    0
    Vaša košarica
    Košarica je praznaTrgovina